• Maj 2017
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • Junij 2017
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • Julij 2017
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • Avgust 2017
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • September 2017
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • Oktober 2017
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • November 2017
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • December 2017
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • Januar 2018
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • Februar 2018
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • Marec 2018
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • April 2018
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • Maj 2018
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • Junij 2018
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • Julij 2018
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • Avgust 2018
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • September 2018
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
  • Oktober 2018
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
Pretekle produkcije
SLUŽKINJI
Pošlji prijatelju

nedelja, 26. 01. 1997, ob 20:00,


Igrajo: Alojz Svete - Solang, Branko Šturbej - Claire, Radko Polič - Gospa
Režija: Janusz Kica
Avtor: Jean Genet
Scenograf in kostumograf: Jürgen Lancier
Prevajalka: Radojka Vrančič

Produkcija: Narodni dom Maribor

Premiera: 26. januar 1997, Narodni dom Maribor


Jean Genet:  SLUŽKINJI (Les Bonncs, 1947)

Igra Služkinji (1949) je prvenec in hkrati že zrel primer Genetovega gledališkega sistema absurda, kjer so vloge spola in družbene vloge izmenljive in spremenljive v okvirih nespremenljivega rituala. 

Junakinji igre sta služkinji, ki gospodarico ljubita in sovražita. Gledamo ju, kako se izmenjujeta v vlogah gospodarice in služkinje, ko pa na prizorišče stopi resnična gospodarica, se igra zaostri. Služkinji, ki sta z anonimnimi pismi ovadili njenega ljubimca, izvesta, da ga bodo zaradi pomanjkanja dokazov oprostili. Zavedata se, da bodo njuno izdajstvo odkrili. Da bi se rešili, poskušata umoriti gospo …  

Predstava je brez odmora in traja dobro poldrugo uro.


Branimir Šturbej: 1997 - posebna nagrada žirije Borštnikovega srečanja za vlogo Claire v Genetovih Služkinjah (Narodni dom Maribor)

Služkinji Jeana Geneta, nenavadno delo, ki vedno znova očara in ki nas vedno znova pritegne, da ga beremo na nov način.
Grozljiva pravljica, ki nas zapelje in nam pogled zavede v človeška brezna. Poetična študija o nerazdružljivosti, ki je že od zdavnaj peklenska. Komorna igra o ničevosti vseh želja in nepotrebnosti vseh gest. Misterij pretvarjanja. Gledališka predstava o moči utvare v vseh njenih pojavnostih, v nekem izoliranem svetu. Parabola o vstaji, o uporu, ki sam v sebi propade. Zgodba temačna, zapletena, ironična, da, skoraj sarkastična.
Sestri oklepajoč se druga druge v bolečem objemu, ki črpa svojo mod v isti meri iz ljubezni in sovraštva.
Gospa zatopljena v kretnjo, v držo, ki je tako stroga kot milostna, in ki že kmalu izda njeno pravo bit tiho znanilko smrti.
Misel o umoru, ki vodi, ki mora voditi v samomor. Umor torej, tih in ne spektakularen, kot bi se mogel vsak hip zgoditi za vogalom.
In besede, veliko besed, pravo opojno sredstvo. Predstava se lahko začne.

JANUSZ KICA, režiser

Ohranjena večplastnost
Z uprizoritvijo Služkinj Jeans Goneta, ki je nastala kot plod sodelovanja z vrhunskimi domačimi in gostujočimi gledališkimi umetniki, se vpisuje med ambicioznejše producente dramskega programa na Slovenskem tudi mariborski Narodni dom. Ugledni poljski režiser Janusz Kica je s svojim stalnim scenografom in kostumografom Jürgenom Loncieriem postavil dogajanje Genetove »grozljive pravljice« (Kica) v avditorij atraktivne dvorane Narodnega doma, medtem ko je »prihranil« prostor za občinstvo na odru in tik pod njim. V razsežen in bogato oblikovan prvotni interjer tradicionalne meščanske družabnosti (s simetrično razvrščenimi ogledali in zavesami) sta uprizoritelja dodatno vnesla le izbrane kose pohištvo (stilno toaletno mizico in pisalno omarico, "gledališko'omaro z oblekami ter črno zofo na koleščkih) s skrbno izbranimi rekviziti, »gledališko« vrata na »balkon«, ki povezuje »prostor« z »zunanjostjo« in pomenljivo poševno spuščeno medeninasto karniso z razpeto kardinalsko rdečo gledališko zaveso, ki obenem napol zastira in odstira prizorišče  »misterija pretvarjanja« (Kica). Prizorišče je torej prostor značilnega meščanskega blišča in ob enem teater, iz njegove površine brez milosti in strahu dviguje poslednje pregrinjalo in nepodkupljivo »sveti« v najgloblje kotičke duše posameznika, njegove stanovske pripadnosti in družbene pogojenosti. 
Režiser Kica se je odločil za moško zasedbo ženskih vlog, vendar nikakor zaradi toga, da bi z njo nasilno reduciral vsebinsko mnogoplastnost besedila. Z njo je le do skrajnosti sprostil igro dvoumja in nenehnega pretvarjanja, neizbežno ujeto v čas (slehernikove minljivosti) in prostor (njegove družbene vloge). Z do podrobnosti domišljenimi (socialno, karakterno in simbolno pomenljivimi) kostumi (v črni, vijolični in beli barvi) ter maskami Mirjane Djordjevič je omogočal potrebno prepričljivost treh ženskih odrskih postav, a ob skrbno nadzirani igri vseh treh protagonistov nenehno puščal »priprto« tudi zgovorno razliko med njimi in ustvarjenimi odrskimi liki.
Služkinji, kakor ju uživamo v Kicevi domišljeni, enoviti in do podrobnosti izdelani ambientalni postavitvi, z vso žlahtnostjo zrele umetniške interpretacije razpirajo bogastvo vsebinsko univerzalnosti in večplastnosti ter gledališke vznemirljivosti besedila, ne do bi go modno in vsiljivo avtorsko »nadgrajevali«. V ospredju ostaja občutje minljivosti vsega bivajočega in gledališkega dogodka še posebej. Predstavo deluje s svojo (samo)ironično podobo slehernikove uporniške in (samo)uničujoče akcije kot krhko, a naravnost očarljivo lepo kristalizacijo večnega človekovega prizadevanja po preseganju lastne nemoči, četudi zgolj za trenutek in le na videz.
Življenjsko razprto in zatorej rizično podobo služkinje Claire kot brezuspešnega orodja zločinskega načrta in njegove nujne žrtve je z vsem bogastvom svojih igralskih izrazil upodobil Brane Šturbej. Zastrto in zavrto podobo služkinje Solange , ki se v svoji zunanji zadržanosti odziva mnogo bolj krčevito in sunkovito in ki prav zaradi tega potrebuje za uresničitev svojega načrta koga drugega, je ostro izrisal Alojz Svete. Gosposko elegantno, teatralno pozunanjeno, dvoumno in izmuzljivo podobo Gospe, ki se z osupljivo drznostjo vas čas poigrava na samem robu življenja in smrti kot do bi sproti natanko in nezmotljivo prepoznavala vse »postaje« zločinskega načrta svojih nasprotnic pa je mogočnostjo izoblikoval Radko Polič-Rac.

SLAVKO PEZDIR (ocena predstava, objavljena v časniku DELO dne 9. januarja 1997