Glasba
Vsi koncertiOrkestrski cikelKomorni cikelMladinski cikelJazz v Narodnem domuKoncerti za izvenKoncerti v parku
Gledališče
Vse predstavePredstave za izvenAbonma Komedija in izvenProdukcije
Za mlade
Vse predstaveMladinski cikelOtroški abonma KekecKulturni dnevnikPredstave za šoleVilinsko mesto
Ostalo
Narodni dom MariborVetrinjski dvorDvorana Union
Festivali
Festival LentFestival MariborVilinsko mesto
Vstopnice
Informacije
VstopniceNoviceArhivNarodni dom MariborProstori

Mednarodni projekti

Evropa doma: izolirani, a povezani


Kot skrbnik dediščine Evropske prestolnice kulture 2012 se Narodni dom Maribor aktivno vključuje v številne mednarodne povezave.

Široko razpredena mreža partnerjev, s katerimi redno izmenjujemo znanja, izkušnje in ideje, nam omogoča, da ne (so)ustvarjamo le kulturne podobe regije in domovine, temveč smo dejavni in prepoznavni tudi v Evropi in svetu. 

Tako smo eden dvajsetih partnerjev, povezanih v projektu Evropa doma. Zasnovali so ga v portugalskem Faru, ki kandidira za naziv Evropska prestolnica kulture 2027. Projekt skozi besedo in fotografijo slika delovanje in življenje nekdanjih, aktualnih in bodočih kulturnih prestolnic v času karantene. 

Mariborski utrip smo predstavili s pomočjo peresa Vida Kmetiča, ki je posebej v ta namen napisal izvirnozgodbo z naslovom Virus Sapiens, in fotografij Janeza Klenovška.  


Virus Sapiens

Že dober mesec se je vsak popoldan približno ob istem času odpravil na sprehod. Rutina, ki ga je v časih, ko so vsi dnevi podobni nedeljskim popoldnevom, ohranjala pri koliko toliko zdravi pameti.

»Hecno,« je pomislil »zdaj sem več zunaj, kot sem bil prej.

Njemu tako ljub rodni Maribor je le poredkoma utripal s stoosemdesetimi udarci na minuto, bolj je brbotal pod površino, navzven pa je kazal svoj umirjeni obraz, a zadnjih mesec dni se je tudi ta njegova običajna umirjenost umirila še bolj.

Odločil se je, da krene v mesto. Turek nad zaprtimi vrati trafike je nemo zrl na prazen trg in si kot ponavadi mislil svoje, nekoliko dlje pa se je nad kamnitim obokom mostu iz zidu razbohotil regrat in se kazal v vsem svojem razkošnem rumenilu, češ: »Glejte me, zdaj imate čas, da me opazite.« 

Tudi sicer lenobna Drava se mu je zdela, kot da se je ustavila; še več, ko je zapihal čez gladino veter z vzhodne strani, je dobil občutek, da teče nazaj. 

Na Glavnem trgu so gradbeni stroji že utihnili, le nekaj delavcev je še tavalo po gradbišču in se počasi odpravljalo domov. Trg počasi dobiva novo bleščavo podobo in bo kar nekoliko izstopal, Maribor je bil namreč zmeraj nekoliko obtolčen in okrušen po robovih. Tudi kužno znamenje sredi trga, postavljeno pred stoletji v spomin na neko drugo epidemijo, lišpajo in čistijo in steber obdan z gradbenim odrom izgleda, kot da je tudi Marija v karanteni.

Na Gosposki ulici, z izjemo nekaj golobov, ni srečal nikogar in med hojo je lahko slišal svoje korake. Všeč mu je bila ta tišina, v kateri je bilo slišati ptice in je lahko prisluhnil celo svojemu dihanju, opazil pa je še nekaj. Iz vseh razpok in razmakov med tlakovci je pričela poganjati trava. Mestoma še sramežljivo, ponekod pa si je že kar dodobra izborila prostor in zelenela, saj ni bilo neštetih nog, ki bi jo pomendrali.

Podobno prazna je bila tudi Slovenska ulica, srečal je le dva ali tri sprehajalce. V velikem loku so se ognili drug drugemu in umikali poglede, kot da so tudi ti nalezljivi. Pred trgovino na Grajskem trgu je stalo nekaj ljudi. Lepo v vrsti, disciplinirani, zamaskirani in po predpisih distancirani. Kot v posmeh so se med njimi sprehajali golobi. Krenil je proti parku, mimo v času zamrznjenega kipa brkatega generala, z mrkim pogledom proti zahodu, tik pred tem, da izvleče sabljo. 

Že dodobra zeleneli park je utripal od življenja. Tudi tukaj se je na nepokošeni travi bohotil regrat, ki so se mu pridružile zaplate belih marjetic. Odpadli listi odcvetele magnolije so se vrtinčili po promenadi, saj ni bilo nikogar, ki bi jih s hrupnim pihalnikom zgnal na kup in pospravil. 

Zdelo se mu je, da sicer redki sprehajalci čutijo podobno kot on, da se življenje ni ustavilo, ampak da smo se končno ustavili mi, življenje pa je šlo svojo pot in se vrnilo tja, kamor sodi. Če le ne bi bilo tistega zloveščega rdeče-belega plastičnega traku, ki je ovit okoli igral prepovedoval otroško igro. A so otroci vendarle povsod puščali sledi svoje igre, če ne drugače, s kredo po asfaltu.

Ko se je vračal proti domu, je ugotovil, da ga ni strah za mesto. Če je preživelo madžarska in turška obleganja, kugo in požare, dve svetovni vojni in bombne napade, države in režime, gospodarske zlome in padce, upore in vstaje, bo tudi to "zamrznitev" v času. Se mu je pa od nekod tiho prikradel citat iz Matrice, ki mu je dal misliti: 

»V času svojega bivanja med vami sem prišel do spoznanja, da pravzaprav niste sesalci. Vsak sesalec na tem planetu namreč nagonsko razvije naravno ravnovesje s svojim okoljem, vi ljudje pa ne. Premaknete se na območje in se množite in množite, dokler ne porabite vseh naravnih virov in edini način, da preživite je, da se razširite na drugo območje. Na tem planetu obstaja še en organizem, ki sledi istemu vzorcu. Veste, kaj je to? Virus.«

Kako pa so karanteno doživeli in preživeli v Chemnitzu, Kaunasu, Valetti, San Sebastianu, Plovdivu, Novem Sadu, Piranu, na Ptuju in v drugih evropskih mestih od Norveške do Malte, si oglejte na tej povezavi.


Pisma iz sveta
Kultura v času korone – in po njem

V dneh pandemije, ko je življenje zastalo, ko smo vsi ostajali doma in se spraševali, kaj nas še čaka, smo se hkrati ozrli tudi navzven, v tujino. Vodili sta nas skrb in radovednost – kaj počnejo mednarodni akterji, partnerji, prijatelji?

V sodelovanju s partnersko organizacijo Strefa Kultury Wroclaw (EPK 2016) objavljamo nekaj razmišljanj uglednih evropskih in svetovnih kulturnih organizacij in akterjev iz vsega sveta in Evrope.
Z zaskrbljenostjo in optimizmom hkrati zrejo v bodočnost kulture po koroni in kažejo, da smo si prebivalci sveta veliko bolj podobni, kot nam skušajo dopovedati tisti, ki jih zanimajo zgolj ločevanja in razlike.

Zato ostajamo prepričani: ta kriza je lahko tudi priložnost. Da pa bi iz nje izšli boljši in močnejši, moramo najprej temeljito razmisliti, k čemu »normalnemu« se želimo vrniti, in kaj bi bilo bolje ustvariti na novo.
Pisma, ki jih podpisujejo kulturniki iz Poljske, Litve, Slovaške, Ukrajine, Nizozemske, Nemčije in Japonske lahko preberete v tukaj.

Več o projektu pa na tej povezavi.

Prijava na e-novice

Strinjam se z obdelavo podatkov za namene pošiljanja e-novic

 

Pokrovitelji