Glasba
Vsi koncertiOrkestrski cikelKomorni cikelMladinski cikelJazz v Narodnem domuKoncerti za izvenKoncerti v parku
Gledališče
Vse predstavePredstave za izvenAbonma Komedija in izvenProdukcije
Za mlade
Vse predstaveMladinski cikelOtroški abonma KekecKulturni dnevnikPredstave za šoleVilinsko mesto
Ostalo
Narodni dom MariborVetrinjski dvorDvorana Union
Festivali
Festival LentFestival MariborVilinsko mesto
Vstopnice
Informacije
VstopniceNoviceArhivNarodni dom MariborProstori

Medijsko zrcalo

Izbor medijskih odzivov od prvega koncerta leta 1946 do danes


»Briljanca Brankovega in mehkoba Milićevega tona sta v prijetnem kontrastu podala vsakem partu prepoznaven značaj, skupaj pa se zlivala v harmonično celoto. V podajanju povedne vsebine glasbe sta solista delovala povsem usklajeno, uigrano - muzicirala sta kot eden, z enotno idejo o zasnovi in sporočilnosti glasbe. S tem sta pokazala svojo izjemno muzikalnost, medsebojno umetniško-intuitivno povezanost in podala slogovno žlahtne in izjemno komunikativne interpretacije.«

Tomaž Gržeta: Briljanca in mehkoba, Večer, 10. 6. 2020, o koncertu 7. 6. 2020: Žiga Brank, violina, Petar Milić, klavir


»V solistični vlogi je zablestel Shelley, ki je izvedbo spretno vodil za klavirjem […]. Očaral pa nas je - verjetno na prvem mestu - izjemno nežen, lahkoten zven klavirja, na katerem je Shelley, kot se je zdelo, izlil hkrati svojo in skladateljevo dušo. Lahkotno zaigrane, nikakor pa ne lahke pasaže, so se nevsiljivo izvijale iz temačnega, a mehkega zvena orkestra, pianist in orkester pa sta se izražala ne toliko v dialogu, temveč bolj enotno, kot v nekakšnem duetu. […] Orkester je zvenel s svojo značilno, pri simfoničnih orkestrih s sodobnimi glasbili pravzaprav nestandardno nevsiljivo, naravno zvočnostjo. Zven posameznih sekcij je bil mehak, zaokrožen, celota uravnovešena, muziciranje pa skladno - vsekakor tudi zaradi natančnosti in karizmatičnosti dirigenta.«

Tomaž Gržeta: Ena sama milina, Večer, 4. 3. 2020, o koncertu 28. 2. 2020: Nürnberški simfoniki, dirigent Howard Shelley


 »Mariborski nastop Kvarteta Dover si zasluži dolgo ostati v spominu prvenstveno iz dveh razlogov: zaradi izjemnega razkošja zvena in popolnosti muziciranja, hkrati pa zaradi nevsakdanjega, izvrstno sestavljenega sporeda. […] Slogovna pestrost in medsebojna kompetentnost treh tokrat predstavljenih kvartetov pa je ustvarila celoto, ki je delovala vse prej kot pusto in enolično – bolj kot izjemno posrečena antologija!«

Tomaž Gržeta: Enkratno intimna izkušnja veličastne interpretacije, Odzven, 31. 1. 2020, o koncertu 28. 1. 2020: Kvartet Dover


»Soo-Jin Hong, Soo-Kyung Hong in Jens Elvekjaer so nas očarali z neverjetno, pravzaprav nevsakdanjo dovršenostjo in usklajenostjo skupnega muziciranja, enako pa tudi s pretresljivo, a vendar skrbno nadzorovano in do najbolj finih detajlov razvito izraznostjo. […] Povedano preprosteje: izrazito lepa, gladka, intimna in ekspresivna glasba – tak je vtis, ki nam bo zagotovo še dolgo bogatil spomin na ta dogodek.«

Tomaž Gržeta: Dovršeno muziciranje, pretresljiva izraznost, Večer, 6. december 2019, o koncertu 3. 12. 2019: Trio con Brio


»Da je 71-letni ukrajinski skladatelj in pianist Lubomyr Melnyk nastopil prav tam (v Viteški dvorani mariborskega gradu, op. ur.) kot njegov slavni madžarski kolega Franz Liszt (1811-1886) 173 let prej, je morda naključje, a nadvse pomenljivo. Čeprav so bile zapisane v notnih partiturah, je bil tudi on v svojem času edini, ki je znal korektno odigrati svoje skladbe.«

Darinko Kores Jacks: Lubomyr Melnyk v Mariboru, Večer, 24. 4. 2019, o koncertu 22. 4. 2019: Lubomyr Melnyk, klavir


»[Glasbeniki] … so popolnoma zaznali in do ganljivosti močno posredovali oba Mozartova lirična, izjemno subtilno in čuteče interpretirana počasna stavka – v teh je nedvomno bil vrhunec ekspresivnosti celotnega večera.«

Tomaž Gržeta: Vrhunski glasbeniki, a zmogli bi še globlje, Večer, 20. 3. 2019, o koncertu 14. 3. 2019: Irena Kavčič, flavta, Tommaso Lonquich, klarinet, Kvartet Zäide, Iztok Hrastnik, kontrabas


»Srbski pianist Aleksandar Madžar vnovič navdušil Union […] V Mariboru smo že lahko večkrat občudovali Madžarjevo pianistično eleganco, vrhunsko muzikalnost in poglobljeno, lahkotno podajanje tako najbolj dramatičnih kot tudi ponotranjenih partitur.«

Melita Forstnerič Hajnšek: Vrhunski pianizem v Mariboru, Večer, 14. 2. 2019, o koncertu 11. 2. 2019: Aleksandar Madžar, klavir


»Dvorano Union ljubim, ker je ravno prav velika, lepa in akustična. Maribor je lahko srečen, da jo ima.«

Bernarda Fink: Dvorano Union ljubim, Večer, 26. 11. 2018, iz intervjuja z Bernardo Fink pred koncertom 27. 11. 2018: Slovenski komorni zbor z Dunaja, dirigentka Jera Petriček Hrastnik, Bernarda Fink, mezzosopran


»Čeprav vsakdo od članov tria poudarja svojo individualno zgodovino in ustvarjalni kredo, se skozi tekočo komunikacijo ves čas prilagajajo drug drugemu - skupaj pa zvenijo prepričljivo, a nenavadno, že skoraj tako, kot da niso s tega sveta.«

Darinko Kores Jacks: Kot da niso od tod …, Večer, 10. 11. 2019, o koncertu 6. 11. 2019: Zlatko Kaučič, Alexander Bălănescu, Javier Girotto


»Če povzamem vtis celotnega večera – bili smo priče vrhunskemu glasbenemu dogodku, če ne skoraj pravi senzaciji. Občudovanja in pohval ni vredna le izjemno visoka tehnična, estetska in povedna raven muziciranja, temveč tudi zgledno sestavljen spored […]. S tem smo doživeli pravcato glasbeno potovanje v najbolj luksuzni kočiji, ki bi si jo lahko omislili!«

Tomaž Gržeta: Vrhunski glasbeni dogodek, skoraj senzacija, Večer, 3. 11. 2018, o koncertu 29. 10. 2018: Concerto Köln, vodja in solistka violinistka Majumi Hirasaki, Giuliano Carmignola, violina


»Na 5. koncertu Komornega cikla je sinoči v dvorani Union nastopila svetovno znana slovenska flavtistka Irena Grafenauer s prijatelji. Grafenauerjeva se je v Maribor vrnila po desetletju in pol, ko je nazadnje nastopila na Glasbenem septembru.«

Prijateljski poklon, Večer, 24. 4. 2019, o koncertu 23. 4. 2019: Irena Grafenauer, flavta, s prijatelji


»Brez skrbi, kdor je skupino kdaj slišal, sploh pa doživel v živo, je zagotovo ni pozabil.«

Darinko Kores Jacks: The Thing v Narodnem domu: Deset let kasneje, Večer, 18. 4. 2018, o koncertu 14. 4. 2019: The Thing


»Zadnja dva koncerta Koncertne poslovalnice Narodnega doma Maribor sta ponudila vrhunski glasbeni doživetji, kakršnih je malo na slovenskih koncertnih odrih. Za dva večera sta Maribor povzdignila v glasbeno središče Slovenije. In podobnih dogodkov si lahko le želimo še več.«

Aleš Nagode: Dva večera v glasbenem središču Slovenije, Večer, 17. 3 2018, o koncertih 19. 2. 2018: Kvartet Casals in 6. marec 2018: Cappella Gabetta


»Koncert Schubertovega okteta je bil glasbeni dogodek, ki je še enkrat opozoril, da je lahko komorna glasba ob takšni izvajalski odličnosti s svojo specifično izpovednostjo enako privlačna in prepričljiva kot druge, pogosteje izvajane zvrsti.«

Aleš Nagode: Večer komorne glasbe za sladokusce, Večer, 2. 2. 2018, o koncertu 19. 1. 2018: Schubertov oktet


»Beethovnov večer bo ostal v spominu po izvajalski odličnosti nastopajočih, siloviti zvočnosti in pospešenem tempu glasbenih dogodkov.«

Aleš Nagode: Blišč in praznina, Večer, 5. 12. 2017, o koncertu 20. 11. 2017: Angleški komorni orkester, dirigent in solist violinist Julian Rachlin


»Večer drugačne komorne glasbe je odprl pogled v repertoar, ki ne išče poti v daljave glasbeno in estetsko novega, temveč se obrača k poslušalcu in mu skuša ponuditi predvsem minute miselne in čustvene kontemplacije. In ob vrhunski izvedbi gostujočih glasbenikov smo se vanjo lahko potopili brez skrbi.«

Aleš Nagode: Večer drugačne komorne glasbe, Večer, 21. 11. 2017, o koncertu 14. 11. 2017: Mate Bekavac, klarinet, Godalni kvartet Akademije Kronberg


»Napovedi organizatorjev so se več kot uresničile. Slišalo se je daleč. In dolgo. Dvorana je bila polna, generacijsko in po siceršnjih glasbenih preferencah nadvse raznolika publika očitno nadvse zadovoljna. Po uri in pol intenzivnega muziciranja in sproščenega plesa bi hotela še in še.«

Darinko Kores Jacks: Plehbanda posebne sorte, Večer, 24. 10. 2017, o koncertu 21. 10. 2017: YoungBlood Brass Band


»Koncertni večer, ki se je sprva zdel konceptualno vprašljiv ali vsaj težaven podvig, se je sprevrgel v kar prehitro minevajoče minute intelektualno privlačnega razvedrila. Mojstrska zasnova in izvedba članov ansambla Phoenix je opozorila na globoke skupne temelje, ki povezujejo evropsko glasbo različnih obdobij in ki - ustrezno upoštevani in predstavljeni - omogočajo, da glasba preteklih stoletij znova zaživi v svoji polni sporočilnosti.«

Aleš Nagode: Večer vedno nove stare glasbe, Večer, 5. 6. 2017, o koncertu 30. 5. 2017: Ansambel Phoenix iz Münchna, Joel Frederiksen, bas, lutnja in vodja


»Koncert Alexandra Gadjieva je bil umetniški dogodek, kakršnega na slovenskih odrih ne doživimo prav pogosto. V interpretacijah mladega umetnika sta se zlila mladostni polet in interpretacijska radovednost, z občutkom za strukturalno jasnost in, ne nazadnje, izvajalskotehnično dospelostjo. Vse to pa so odlike zrelega umetnika, od katerega lahko pričakujemo še veliko.«

Aleš Nagode: Utrinki romantične poezije, Večer, 20. 3. 2017, o koncertu 10. 3. 2017: Alexander Gadjiev, klavir


»Simfonični plesi, op. 45, Sergeja Rahmaninova so še enkrat pokazali vse odlike Kraljevega filharmoničnega orkestra iz Liverpoola. S samoumevno intonančno in tehnično zanesljivostjo, izredno uigranostjo skupin in ansambla kot celote ter discipliniranim oblikovanjem izmenjujočih se zvočnih barv so z dirigentom v stvarnost priklicali precejšen del izraznega bogastva partiture.«

Aleš Nagode: Več kot le gostovanje, Večer, 17. 2. 2017, o koncertu 10. 2. 2017: Kraljevi filharmonični orkester iz Liverpoola, dirigent Vasilij Petrenko, Kian Soltani, violončelo)


»Uroš Lajovic se je tudi tu odločil za pristop, ki nam je omogočil podoživeti vtise Beethovnovih sodobnikov. Z več kot živahnimi tempi vseh štirih stavkov je poudaril bolj ali manj neprikrito prenapetost, ki preveva skladbo. Njihova občasna pretiranost ni motila članov orkestra, ki so se tudi tu izkazali z virtuoznim podajanjem svetlo-temne strukture Beethovnovega glasbenega stavka. Občasni antagonizem z dirigentom je dal izvedbi nepričakovano vitalnost, ki kljub temu, da gre za znano in velikokrat izvajano delo, nikoli zdrsnila v rutino.«

Aleš Nagode: Revolucija in bidermajer, Večer, 10. 12. 2016, o koncertu 6. 12. 2016: Orkester Slovenske filharmonije, dirigent Uroš Lajovic, Michael Martin Kofler, flavta


»Solistka večera Katia Buniatišvili je blestela z navidez samoumevno virtuoznostjo, s katero je obvladovala skrite pasti klavirskega parta. S pretanjenim fraziranjem ter dinamičnim in artikulacijskim razlikovanjem je znala podajati spremenljiva vzdušja, od tragične zastrtosti s kromatiko prežetih pasaž prvega stavka prek plemenite preprostosti počasnega stavka do mozaično raznolikih odsekov zadnjega stavka, ki se poznavalcu razkriva kot svojstvena, morda celo nekoliko šaljiva travestija stereotipov v glasbi poznega 18. stoletja. Vse to ne bi bilo mogoče brez subtilne spremljave Markusa Poschnerja in članov orkestra. Ti so s skoraj komornoglasbeno poglobljenostjo podajali pestro in včasih celo zapleteno teksturo Mozartove partiture: pretanjeno izvedene protimelodije v godalih, nastope pihalskega kvinteta v smislu nekakšnega concertina in silovitih, zvočno homogenih tutti.«

Aleš Nagode: Sence razsvetljenega stoletja, Večer, 27. 10. 2016, o koncertu 19. 10. 2016: Orkester italijanske Švice, dirigent Markus Poschner, Katia Buniatišvili, klavir


»V dinamičnem dialogu, ki se je vzpostavil med solistom in orkestrom, smo lahko zopet doživeli pravo bit koncertantne glasbe. […] Bil je duhovit dvogovor, poln drobnih interpretacijskih domislekov, variant v artikulaciji in fraziranju, intonacijskih zaostritev ter rubatov, na katere je vedno znova dobil kongenialen odgovor ostalih nastopajočih.[…] Bil je zvezdni utrinek večno mlade glasbe, v katerem so umetniki svoje izjemne ustvarjalne in izvajalske sposobnosti postavili v službo neminljive in vedno razumljive lepote. In takih dandanes na koncertnih odrih ne doživimo veliko.«

Aleš Nagode: Zvezdni trenutek s klasicistično glasbo, Večer, 9. 9. 2016, o koncertu 6. 9. 2016: Arcangelo, dirigent Jonathan Cohen, Nicolas Altstaedt, violončelo


»Dirigent Marko Letonja je vodil orkester z mirno sugestivno roko in dosegal pri izvajalcih popolno predanost muziciranju in njihovo dobro počutje na odru. Vse to je pripeljalo do vrhunskih poustvaritev. Prepričan sem, da je užival tudi sam. […] V petih stavkih je Letonja dosegel z orkestrom to, čemur pravimo popolna zlitost in muziciranje. Prekrasni piani in prefinjeno izvedeni solistični vložki so bili tisto, kar uspe le vélikim dirigentom. […] Orkestraši so z neverjetno koncentracijo sledili racionalno odmerjenim kretnjam dirigenta in naravnost uživali v sproščenem muziciranju. Spet smo lahko doživeli velik dinamični razpon in svež orkestrski zvok, ki ga je izvabil Marko Letonja iz izvajalcev. Menim, da je bil ta koncert poustvarjalni višek mariborskega orkestra.«

Mitja Gobec: Poustvarjalni višek mariborskega orkestra, Večer, 14. 6. 2016, o koncertu 10. 6. 2016: Simfonični orkester SNG Maribor, dirigent Marko Letonja, Bernarda Bobro, sopran, Jože Kotar, klarinet, Andrej Petrač, violončelo


»Mednarodno uveljavljeni dirigent, tesno povezan z Mariborom, Marko Letonja, je o KP dejal: »Kadarkoli sem nastopil ali prisostvoval koncertu v Mariboru, sem imel vsakič občutek, da sem del ‘familije‘. Spomnim se samo, kako smo se z Orkestrom Slovenske filharmonije zmeraj veselili gostovanja v Unionski dvorani, saj so tako organizatorji kot publika znali narediti tisti korak več, ki da slutiti, da na odru nisi več sam. In tudi zaradi tega se veliko glasbenikov vedno znova vrača v Maribor.«

Melita Forstnerič Hajnšek: Vrhunskost in tisti korak več, Večer, 21. 3 2016, iz intervjuja z Markom Letonjo


»In intenzivno je za mariborski nastop, ki je s kratkim premorom trajal dobri dve kar prekratki uri, pravzaprav še mnogo preblag izraz. Doživeli smo namreč pravcato eksplozivno erupcijo izjemno dinamične, okretno melodične in na momente skoraj plesno ritmične, vseskozi pa prosto improvizirane harmonične interakcije domiselnih zvočnih linij.«

Darinko Kores Jacks: Jazzovski koncert trinajstletja, Večer, 12. 11. 2015, o koncertu 7. 11. 2015: DKV Trio­­


»Komorni orkester Franza Liszta sodi med najodličnejše komorne orkestre, kar smo jih poslušali pri nas. Ob tem je treba poudariti, da smo zares razvajeni, saj so se v Unionu že zvrstili orkestri najvišjega ranga z vseh koncev sveta. Ob visokem znanju glasbenikov in naravnost osupljivi uigranosti in homogenem zvenu se orkester ponaša tudi s spoštljivo tradicijo. […] Dodajmo še dovršeno usklajenost, tonsko kulturo, enako čutenje, hotenje in znamenito madžarsko šolo godal, pa bomo razumeli, čemu gre pripisati, da lebdi nad igro tega orkestra poseben čar, ki bi ga lahko označili kot sintezo čutnosti in duha. […] Glasbeniki ohranjajo v igri ravnovesje med tehnično perfekcijo in intenzivnim izrazom, med tonsko zlitostjo in risanjem posameznih linij, med obvladanostjo in spontanostjo, zato lahko igro orkestra označimo kot komorno par excellence.
Oba solista sta bila fenomenalna. Trobentar nas je omrežil s svojim še nikoli slišanim prekrasnim in mehkim tonom, pianist pa s svojo briljanco, osupljivo tehnično bravuro, temperamentom in živo interpretacijo, ki nas je držala v napetosti od začetka do konca.«

Janko Šetinc: Sinteza čutnosti in duha, Večer, 17. 1. 2014, o koncertu 11. 1. 2014: Komorni orkester Franza Liszta, Gabor Boldoczki, trobenta, Aleksander Romanovski, klavir


»Doživeli smo pravcati ognjemet orkestralne odličnosti. Orkestrovo igro označujeta dve odliki: prefinjena izdelanost komorne igre in bogastvo orkestralnega zvena; nalezljiva radost muziciranja je kot iskra preskočila na poslušalstvo. Za visoko raven igre in prepričevalno interpretacijo je umetniški vodja, koncertni mojster in dirigent Pekka Kuusisto, pravi blagoslov. Omenili smo že, da je vodja orkestra najboljši takrat, ko ga ne opazimo – in tak je naš koncertni mojster in dirigent. Deluje kot primus inter pares, pa vendar ima vse znanje, avtoriteto in karizmo. Zlasti interpretacija Brittnovih skladb je bila pod njegovim vodstvom kongenialna.«

Janko Šetinc: Kongenialna izvedba Brittnovih skladb, Večer, 11. 10. 2013, o koncertu 3. 10. 2013: Britten Sinfonia, vodja in solist violinist Pekka Kuusisto, Mark Padmore, tenor, Stephen Bell, rog


»Koncert nemškega mladinskega orkestra je bil kot bogata obdaritev; umetniška zmogljivost orkestra je namreč tako visoka, da se ob poslušanju nismo nehali čuditi. Izvajalci niso starejši od dvajset let, igrali pa so tako zanesljivo in dovršeno kot prekaljeni profesionalni orkestraši prvega ranga.«

Janko Šetinc: Kot bogata obdaritev, Večer, 19. 1. 2013, o koncertu 14. 1. 2013: Narodni mladinski orkester Nemčije, dirigent Michael Sanderling, Markus Schirmer, klavir


»Bil je večer izjemne lepote, žlahtne ubranosti in visoke izvajalske kulture, saj smo umetnika poslušali brez daha, s pobožno zbranostjo, z občudovanjem, zaupljivo, predano in hvaležno. […]
Umetnika sta pokazala neverjetno bogastvo tonskega oblikovanja, popolno usklajenost, intenzivno moč empatije in psihološko pronicljivost, s katero sta nam razkrila skladateljeve ponotranjene svetove. Pokazala sta vrhunsko mojstrstvo in prepričevalno izpovedno moč. Čeprav je bilo muziciranje dovršeno, nas ni prevzelo s perfekcijo, temveč z osebno noto, toplino in organičnostjo. Baritonist ima prekrasen glas, popolnoma izenačene registre, sijajno tehniko, pregled celote in izvrstno osredotočenost. Poje obvladano, z notranjo močjo in brez nepotrebnega razmetavanja moči; zato ob koncu dolgega sporeda ni kazal niti kanca utrujenosti. Močan vtis je naredil s prefinjenim občutkom za mero, uglajenostjo, naravnanostjo k bistvenemu, spregledal ni nobene podrobnosti, nikoli mu izvedba ni spolzela čez rob. Pianistova igra je neverjetno prilagodljiva, njegov ton mehak in diferenciran, tehnika brezmadežna, ustvarjalna moč enakovredna pevčevi. S svojo fino, pretehtano, dinamično bujno in budno soigro je bistveno prispeval k interpretaciji, ki jo lahko označimo za kongenialno.«

Janko Šetinc: Visoka izvajalska kultura, Večer, 24. 4. 2012, o koncertu 18. 4. 2012: Christian Gerhaher, bariton, Gerold Huber, klavir


»Po šestih letih odsotnosti z evropskih odrov […] bo namreč nastopil legendarni britanski bobnar Peter 'Ginger' Baker. Svetovno slavo je leta 1939 rojeni glasbenik dosegel že sredi 60-ih let prejšnjega stoletja, ko je ustanovil rockovski zasedbi Blind Faith in Cream […], v kateri sta sodelovala tudi Jack Bruce in eden najuspešnejših rockovskih ustvarjalcev Eric Clapton.«

Darinko Kores Jacks: Vrača se Izzven, Večer, 8. 10. 2011, napoved koncerta 10. 10. 2011: Jonas Hellborg & Ginger Baker Group


»Simfonija je doživela interpretacijo, ki ne bi mogla biti boljša. Bila je živa, gibčna, strastno razgibana, polna občutenjskih dragocenosti, miselnega bogastva, instrumentalnih fines, očarljivosti, tja do silovitih ritmov in velikih stopnjevanj. Vse to je izjemni dirigent strnil v prepričljivo celoto, ki je bila izrazito polna, intenzivna in kljub relativno dolgosti brez nihanj ali celo praznih mest. Orkester je prikazal visoko izvajalsko raven: tonsko kulturo, plemenit, zaokrožen zven, brezhibno igro in vrsto sijajnih solističnih vložkov."

Janko Šetinc: Zanimiv spored v vrhunski izvedbi, Večer, 17. 3. 2010, o koncertu 12. 3. 2010: Filharmonični orkester iz Strasbourga, dirigent Marc Albrecht, Nikolaj Tokarev, klavir


»Naj bo spored tak ali drugačen, zmerom bo ustrezal ozadju, na katerem se bo nezadržno zarisal zunajserijski talent Luke Šulića. S prepričevalno nadarjenostjo in neoporečnim, vrhunskim znanjem osvaja občinstvo z naravnost čudežno močjo. Njegovo igro odlikujejo nevsakdanja uglajenost, eleganca, izjemna lepota tona, očarljivost, izrazna živost in goreča predanost glasbeni umetnosti ter ne nazadnje lahkota, s katero premaguje najtežja mesta.«

Janko Šetinc: Prepričevalna nadarjenost in vrhunsko znanje, Večer, 5. 2. 2010, o koncertu 1. 2. 2010: Luka Šulić, violončelo, Mia Miljković, klavir


»Vsaka podrobnost, vsaka fraza, bežni preblisk ali hipen čustveni vzgib, vse je bilo samoumevno, naravno, tekoče, celota pa jasno in neprisiljeno strukturirana.«

Janko Šetinc: Vrhunsko usklajena igra Tria Bamberg, Večer, 28. 10. 2009, o koncertu 23. 10. 2009: Trio Bamberg


»Lepšega pokazatelja, kako, kaj in kje naj bi se dogajala evropska prestolnica kulture v Mariboru v letu 2012, kot je septembrski Festival Maribor, skorajda ne bomo našli. […]
Tognetti je vsekakor poseben fenomen. Poleg vsestranske nadarjenosti je odličen organizator, ki združuje glasbenike z vsega sveta in jih uspe z neko posebno karizmo, ki temelji na iskreni spontanosti, motivirati za najplemenitejše sublimne interpretacije. Ta čudovita lastnost ima svoj izvir v njegovi neutrudljivi in pogumno raziskovalni žilici, s katero uspe skoraj magično združevati glasbeno tradicijo s sodobnimi tokovi. […]
V petkovem večernem koncertu Sence in svetloba v mariborski Unionski dvorani je ob Komornem godalnem orkestru Slovenske filharmonije spet blestel pianist Boris Berezovsky. Njegova genialna virtuoznost očitno gre do skrajnih tehničnih pianističnih zmogljivosti.«

Nevenka Leban Orešič: Afiniteta do vsebine in ne sloga, Večer, 11. 9. 2009. o Festivalu Maribor 2009


»Bil je triumf orkestralne odličnosti: globina doživetja, bogastvo tonske kulture, tehnična dovršenost, homogenost orkestralnega zvena, izenačenost, živost, ognjevitost, temperament in še bi lahko naštevali. […]
Zahvala za tako vnetljivo in bravurozno igro gre nedvomno dirigentu Paavu Järviju. Lirska mesta, ki so učinkovala kot nestvarni tonski prividi, so bila v dirigentovi občutljivi interpretaciji umeščena v orkestralno tkivo docela nedvoumno in prepričevalno. Bila je interpretacija, v kateri sta se neprekosljivo združili mojstrstvo in navdih.
Paavo Järvi je dirigent najvišjega ranga. Za vsako skladbo je našel poseben zvočni svet, jo podoživel intenzivno do kraja in interpretiral z neusahljivim notranjim žarom.«

Janko Šetinc: Nepozabno doživetje z orkestrom iz Frankfurta, Večer, 22. 5. 2009 / koncert 17. 5 2009: Radijski simfonični orkester iz Frankfurta, dirigent Paavo Järvi


»Koncert je imel dva vrhunska poudarka: orkestrovo vzorno, dognano interpretacijo dveh velikih francoskih skladateljev in spektakularni nastop obeh solistov, med katerima je seveda prednjačil James Galway, blesteča osebnost ognjevitega temperamenta, nevsakdanje energije, odrskega talenta, komunikativnosti in izjemne muzikalnosti. […]
Radost muziciranja, ki oplaja vsak ton Galwayeve flavte, je del umetnikove narave; ta vsebuje nekaj otroškega, naivnega, zagotavlja pa spontano in doživeto izvedbo skladbe, ki jo je igral že petstokrat. Prekrasni izvedbi Ibertovega koncerta za flavto je ob samoumevni virtuozni igri botrovalo prav neusahljivo umetnikovo navdušenje: interpretacija je bila izjemna in je naredila mogočen vtis. […]
Največja dragocenost tega koncerta je bil dirigentov prikaz, kako je treba igrati Ravela. […] Takih pianissimov zlepa ne slišimo, saj se je celo zdelo, da zveni tišina. Bilo jen artističnega v izobilju, pa rafinese, presenetljivih zvočnih efektov, razkošja orkestralnih barv, svetlobe in senc, tonskih meglic in omamnih vonjav. Dirigent Phillippe Bender je iz sijajnih orkestrašev zgnetel izvajalsko telo, v katerem sodelujejo izvrstni solisti, med katerimi nihče ne izstopa. Dirigentovim napotkom sledijo brezpogojno predano in disciplinirano, on sam pa je fanatičen privrženec formalne čistosti in izvedbene perfekcije.«

Janko Šetinc: Visoka tonska kultura orkestra iz Cannesa, Večer, 2. 12. 2008, o koncertu 27. 11. 2008: Orkester iz Cannesa, dirigent Philippe Bender, James Galway, flavta, Jeanne Galway, flavta


»Berezovski je tako zaigral s finskima umetnikoma, violončelistom Markom Ylönenom in violinistko Satu Vänskä. […] Umetniško pa je prevladala Brahmsova pozna, v zasnovi gradiva in harmonskem stavku 'svojeglava' Sonata za violončelo in klavir št. 2 v F-duru, katere moderna gestika je z bogastvom Ylönenovih godalnih pasov poetično vzvalovala. Izjemna izvedba.«

Jure Dobovišek: Kako s čarobno paličko združiti težko združljivo?, Delo, 12. 9. 2008, o koncertu 7. 9. 2008: Boris Berezovski, klavir, Satu Vänskä, violina, Marko Ylönen, violončelo, Knut E. Sundquist, kontrabas


»Richard Tognetti je kot droga: ko ga enkrat sliši publika, jo težko dobiš iz dvorane.«

Petra Zemljič: Festival, rojen pod srečno zvezdo, Večer, 3. 9. 2008, o koncertih v sklopu Festivala Maribor 2008


»Avstralski orkester, ki sledi svojemu karizmatičnemu vodji z vsem svojim zunajserijskim potencialom, je zastrašujoče težavno nalogo opravil tako rekoč igraje. Zven je bil uglajen, plemenit, zaokrožen in do najmanjših podrobnosti odtehtan.«

Janko Šetinc: Virtuoznost kot estetska vrednota, Večer, 22. 4. 2008, o koncertu 15. 4. 2008: Avstralski komorni orkester, dirigent in violinist Richard Tognetti


»Dovršena usklajenost, tonska zlitost, enako hotenje in čutenje, ne nazadnje še vrhunsko znanje, so elementi, ki zagotavljajo izvedbo na najvišji umetniški ravni. Tem postulatom je v celoti ustrezala vrhunska igra naših umetnikov. Njihov ustvarjalni razpon je bil tako velik, da lahko njihovo interpretacijo Brahmsa označimo kot kongenialno.
Igra je bila osrečujoče živa, izpolnjena do kraja, ves presežek pa se je kristaliziral v čisto lepoto. Nad vso igro je lebdel poseben šarm, ki bi ga lahko opredelili kot posebno sintezo čutnosti in duha. Manifestirala se je predvsem v nedopovedljivi lepoti tona. Celo klavir, ki ga dobro poznamo, je zvenel lepše kot kdajkoli.«

Janko Šetinc: Dovršena soigra vrhunskih solistov, Večer, 21. 4. 2008, o koncertu 13. 4. 2008: Viktor Tretjakov, violina, Yuri Bašmet, viola, Natalija Gutman, violončelo, Vassily Lobanov, klavir


»V koncertu je blestel čelist Andrej Petrač. Njegova igra je bila prelestna, v vseh odtenkih občuten, razkošno barvita in zgovorna v artikulaciji. Igral je z bujno fantazijo, vživeto in navdahnjeno. […] Solist je je z dirigentom in orkestrom posvetil koncertu vse svoje ustvarjalne moči in tako smo doživeli izvedbo, ki je bila dognana in živa. Občinstvo je bilo navdušeno. […]
Večkrat smo že ugotovili, da se je čut za organičnost in celovitost Beethovnovih del v veliki meri izgubil, nekako izhlapel v našem mehanicističnem in duhovno onesnaženem času. Letonja pa ta čut ima, saj nas je skozi glasbeni tok Beethovnove simfonije vodil s tolikšno prepričevalnostjo, da smo bili docela očarani in do dna prevzeti.«

Janko Šetinc: Velik uspeh skladatelja Slavka Šuklarja, Večer, 6. 3. 2008, o koncertu 1. 3. 2008: Orkester Slovenske filharmonije, dirigent Marko Letonja, Andrej Petrač, violončelo


»Sijajen pianist in izvrsten dirigent Zoltan Kocsis je budimpeštanski orkester popeljal do vrtoglavih umetniških višav. V Lisztovem koncertu je nastopil v dvojni funkciji: bil je solist in dirigent, dvojno vlogo pa je odigral bravurozno; tako organsko enovite, strnjene in zvočno usklajene izvedbe že dolgo nismo poslušali. […]
Bila je kraljevska izvedba, polna elegance, viteštva, čarobnih zvočnih učinkov in osvajajoče virtuoznosti. Uživali smo v privlačnem, šumnem in slepečem klavirskem zvenu, pianist pa je dodal še še element, ki ga pri Lisztu pravzaprav ne poznamo: element osvobajajoče in neobtežene igrivosti. […]
Take lepote orkestralnega zvena in bogastva doživetja pa že dolgo ne! Občibnstvo je izražalo viharno navdušenje. Poslušati Bartoka in Liszta v izvedbi vrhunskega orkestra s svetovno znanim dirigentom je bržkone največ, kar si koncertna publika lahko želi; doživeti to doma, ker pride Madžarska nacionalna filharmonija v Maribor, pa je čisto razkošje. Zato je cikel orkestrskih koncertov Narodnega doma vreden zlata.«

Janko Šetinc: Take lepote orkestralnega zvena pa že dolgo ne, Večer, 21. 11. 2007, o koncertu 15. 11. 2007: Madžarska nacionalna filharmonija, dirigent in solist pianist Zoltan Kocsis


»Nastop Camerate Salzburg pod vodstvom dirigenta in violinista Leonidasa Kavakosa je bil izjemen dogodek. Koncert je bil po izvajalski plati dovršen in kot umetniško doživetje neizmerno bogat; če bi želeli opozoriti na prevladujočo odliko tega sijajnega orkestra, bi morali, kljub tehnični dovršenosti, intenzivnosti doživetja, gostoti izraza in razkošju orkestralnega zvena, predvsem opozoriti na nenadkriljivo tonsko kulturo. Vrhunskih orkestrov smo poslušali kar lepo število, takega izraznega bogastva tona, prefinjenega oblikovanja, take palete barv in odtenkov, zgovorne artikulacije in sporočilnosti pa še nismo slišali, kar je nedvomno zasluga dirigenta Kavakosa. […]
Leonidas Kavakos nas je uročil s svojo interpretacijo: sledili smo mu brez daha, s pobožno zbranostjo, z občudovanjem, zaupljivo, predano in hvaležno. Bila je sama prelest in presunljiva lepota.«

Janko Šetinc: Prelest in presunljiva lepota, Večer, 10. 10. 2007, o koncertu 4. 10. 2007: Camerata Salzburg, dirigent in solist violinist Leonidas Kavakos


»Francoski skladatelj in mojster akordeona (harmonike) Richard Galliano je v soboto nastopil s komornim orkestrom Slovenske filharmonije, v nedeljo pa še kot vodja svojega stalnega kvarteta ter na obeh nastopih požel nedeljeno navdušenje polnega avditorija - s stoječimi ovacijami vred. […]
Čeprav je vsak zase izjemno doživetje, je sliko Gallianovega gostovanja v Mariboru zaokrožila šele primerjava obeh nastopov. H klasičnemu redu, izvedbeni perfekciji in jasnemu glasbenemu izrazu stremeča povezava s filharmoniki je poslušalcem omogočala natančnejše sledenje kompleksni melodični liniji, katere težo sta si solist in orkester razdelila dokaj enakopravno. Pravcato demonstracijo tehnične virtuoznosti je Galliano prihranil za predzadnjega od številnih dodatkov, ko je solistično izvedel Piazzollov Libertango v dokaj klasicistični lastni priredbi.«

Darinko Kores Jacks: Uvod v Glasbeni september: Gallianissimo, Večer, 18. 9. 2007, o koncertu 15. 9. 2007: Komorni orkester Slovenske filharmonije, umetniški vodja Klemen Hvala, Richard Galliano, akordeon, in o koncertu 16. 9. 2007: Tangaria Quartet


»Že v uvodni skladbi so se nekateri solisti na čelu z imenitnim koncertnim mojstrom izkazali z bravuro in tehnično zanesljivostjo. Dirigent vodi orkester učinkovito, z močnim fluidom in za oko prikupno. Njegove geste so sugestivne in na moč zgovorne, orkester pa mu sledi z brezpogojno predanostjo.«

Janko Šetinc: Mlad orkester z velikim potencialom, Večer, 4. 4. 2007, o koncertu 30. 3. 2007: Moskovska filharmonija, dirigent Juri Simonov


»Skušam ne poslušati glasbe, da ne bi vplivala name in me zmotila pri skladanju. Pravzaprav ne poslušam glasbe, samo pišem jo.«

Nataša Rižnar: Če bi danes skladal o Poljski, bi jo znova kritiziral, Večer, 28. 2. 2007, iz intervjuja s Krzysztofom Pendereckim, skladateljem in dirigentom


»Zvočno krepljena podoba, s katero je orkester pridobil dodatni izrazni potencial v sklepnem dejanju, je tako po eni strani prispevala k ustrezni dinamični kulminaciji glasbenega dogodka, z vidika poslušalske recepcije pa je bil storjen korak k relaksaciji, ki jo je dodatno podprla še agogična prožnost Mendelssohnove Škotske simfonije. Prevladujoče discipliniran izvajalski pristop – kljub občasnim rubato odklonom v visokih pihalih – s pomenljivimi vzponi tonskega volumna, ki jih je ansambel zlahka dosegal tudi brez očitno sugestivnih dirigentskih kretenj, je tako pustil dober končni vtis o koncertnem dogodku, ki bi ga po pretežno modernistično zastavljenem programu sodeč lahko apriorno označil kot relativno zahteven poslušalski izziv.«

Benjamin Virc: Elegični zanos Poljakov, Večer, 26. 2. 2007, o koncertu 17. 2. 2007: Sinfonietta Cracovia, dirigent Krzysztof Penderecki


»Stefan Vladar je zaigral vse naštete skladbe tako, da nam je zastal dih. Treba je priznati, da nosi pianistova izvajalska kultura številna znamenja odličnosti. Vladar ne lomasti po klaviaturi, kot počno to številni klavirski šampioni, nasprotno, njegovo igro krasi prefinjen, zelo diferenciran ton, do potankosti izdelano in premišljeno oblikovanje, izbran okus, eleganca, pa seveda osupljiva virtuoznost in nezmotljiva brezmadežna tehnika. […] V igri takih nasprotij ostane občinstvu edino to, da se preda navdušenju ob virtuozni igri, ki kljubuje vsem fiziološkim zakonom. […]
Igra je bila polna miline, posebne očarljivosti in občutljive muzikalnosti. Poslušali smo s pobožno zbranostjo.«

Janko Šetinc: Stefan Vladar – virtuoz prvega reda, Večer, 21. 1. 2007, o koncertu 17. 1. 2007: Stefan Vladar, klavir


»Ruski umetniki so skladbo (Godalni kvartet št. 2 v D-duru skladatelja A. Borodina, op. p.) zaigrali doživeto, nadvse živo in s prirojenim smislom za ruski glasbeni idiom. Poslušali smo izvedbo, ki ne bi mogla biti lepša. […] Ruski umetniki so igrali s ponotranjeno intenzivnostjo, v kateri je zazvenela polno vsaka skladateljeva misel.«

Janko Šetinc: Izvedba, ki ne bi mogla biti lepša, Večer, 20. 11. 2006, o koncertu 14 11. 2006: Godalni kvartet Šostakovič


»V svojem orkestrskem ciklu je koncertna poslovalnica Narodnega doma dosegla raven, ki povsem ustreza evropskim standardom. Občinstvo sprejema to raven kot samoumevno in zelo si želimo, da bi prireditelju uspelo vztrajati pri tej kvaliteti.[…]
Orkester je bil briljanten, pokazalo pa se je tudi, da se z dirigentom izvrstno razume. […] Med dirigentom in orkestrom so očitno stkane še druge komunikacijske nit, ker je kontakt med njima osupljivo učinkovit. Orkester igra zavzeto, neverjetno gibčno, intenzivno, hkrati pa se občutljivo odziva n avse še tako drobne dirigentove vzgibe, namige in razpoloženja.«

Janko Šetinc: Visokaraven orkestrskega cikla, Večer, 31. 1. 2006, o koncertu 25. 1. 2006: Kraljeva flamska filharmonija, dirigent Philippe Herreweghe


»Spored je izvajalcem omogočil, da so se razživeli v vsem svojem mojstrstvu in nam pripravili koncertni večer najvišje umetniške ravni. Igra vseh je bila dovršena in redko se zgodi, da se intenzivnost izvedbe boči tako visoko brez najmanjših nihanj in praznin. […]
Najmočnejše doživetje večera pa je bila izvedba Chopinovega klavirskega koncerta. V nenadkriljivi igri Borisa Berezovskega smo doživeli vso drznost in moč, zanos in bolečino, ki segajo prav v živo v intimo ranjene duše mladega skladatelja. […] Berezovski igra brezhibno in je osupljiv virtuoz. Njegov klavirski ton na nekaterih mestih prav žari, krasi ga poseben lesk, premore pa tudi toplino, ki seže do srca.«

Janko Šetinc: Vrhunska igra pianista, Večer, 24. 10. 2005, o koncertu19. 10. 2005: Pariški orkestralni ansambel, dirigent John Nelson, Boris Berezovski, klavir


»O koncertu, ki je bil po intenzivnosti doživetja in krasoti izvedbe nekaj posebnega, se pravzaprav ne da pisati, ker nam za to enostavno zmanjka besed.[…] Igro Miše Majskega krasijo modrost preroka, gorečnost svečenika, zamaknjenost mistika, karizmatičnost tribuna, ponižna predanost, strastna privrženost, asketska skromnost, razigrana čutnost in še bi lahko naštevali. Je glasnik magičnega in skrivnostnega v glasbi, hkrati pa človeško preprost in z mladimi izvajalci na odru povezan v veliko družino.«

Janko Šetinc: Veliko srce Miše Majskega, Večer, 18. 11. 2005, o koncertu 13. 11. 2005: Cellomania, ansambel violončelistov festivala Strings only!, umetniški vodja Valter Dešpalj, solist Miša Majski, violončelo


»Missa solemnis ima kozmične razsežnosti in ob poslušanju smo se zavedli, da smo del tega glasbenega vesolja in da ga doživljamo, kot da bi bila ta glasba v nas samih. Kako naj izmerimo notranjost in zunanjost samega sebe, ko pa se skladba na koncu odpre z molitvijo, ki je 'prošnja za notranji in zunanji mir' (Beethoven)? Odpre se, kot da bi se odprlo nebo.
Nadčasovna umetniška vrednost Misse solemnis je nesporna, stopnja intenzivnega sodoživljanja izvajalcev in občinstva pa je bila na našem koncertu naravnost otipljiva, in to o izvedbi veliko pove.«

Janko Šetinc: Redko doživetje in velik praznik, Večer, 17. 3. 2005, o koncertu 12. 3. 2005: Orkester Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor, Zbor Consortium musicum, dirigent Hartmut Haenchen, zborovodja Mirko Cuderman, Rita Cullis, sopran, Mirjam Kalin, alt, Branko Robinšak, tenor, Peter Lika, bas


»Irena Grafenauer je bila z nastopom naravnost čudežna; kot da bi se njena klasična glasbena misel povsem odprla novim svetovom, jih sprejela in hkrati osmislila, ker je glasba v njenem pojmovanju zgolj univerzalna celota in absolutnost, h kateri njen instrument teži, ne pa jo interpretira.
Dvorana je po njihovem nastopu 'eksplodirala'.«

Marijan Zlobec: Čudežni nastop Irene Grafenauer, Delo, 30. 9. 2004, o koncertu 25. 9. 2004: Classic meets Jazz - Jazz meets Classic, dirigent Mate Bekavac


»Celoten heterogeno sestavljen korpus je izkazoval visoko stopnjo izvajalske simbioze, tako oba orkestra, solisti ter vse zborovske skupine. Dirigent Hartmut Haenchen je v svojem videnju simfonije znal odlično združiti umetniške potenciale, pripravljenost izvajalcev ter tudi njihovo željo narediti največ. Doživeli smo izvedbo, ki je ob koncu spravila na noge 2500-glavo množico, zbrano iz vseh koncev Slovenije, tudi iz Hrvaške in Avstrije in od drugod.
Organizacijo takšnega projekta lahko uspešno pripravi le tisti, ki ima dolgoletne izkušnje iz tega področja in uspe pridobiti konsenz mnogih akterjev, ki so tukaj neobhodno potrebni in lahko bistveno vplivajo na uspešno realizacijo. Narodnemu domu Maribor je kot organizatorju tega dogodka to uspelo v polni meri, saj je bila izvedba Mahlerjeve 8. simfonije po svoje najmarkantnejši kulturno-umetniški dogodek letošnje sezone v Sloveniji. Dogodek, ki združuje v svoji žlahtnosti, česar nam najbolj manjka.«

Tone Žuraj: Fascinantno v dvorani Tabor, Večer, 12. 6. 2002, o koncertu 8. 6. 2002: Orkester Slovenske filharmonije, Simfonični orkester Mariborske filharmonije, Slovenski komorni zbor, Zbor Consortium musicum, Zbor Opere SNG Maribor, Mladinski pevski zbor RTV Slovenija, Zbor Carmina Slovenica, Zbor Junior Carmina Slovenica, Domžalski komorni zbor, dirigent Hartmut Haenchen, Rita Cullis, sopran, Henrieta Lednarova, sopran, Mateja Arnež-Volčanšek, sopran, Julia Bernheimer, alt, Mirjam Kalin, alt, Wolfgang Milgramm, tenor, Jože Vidic, bariton, Anatoli Kotscherga, bas


»Violinist Vadim Repin, ki igra na Stradivarijevo violino, seva izjemno umetniško samozavest, ki so ji izjemen ton v kantilemi ter briljantna tehnika in moč samoumevni pogoji za vrhunsko izvedbo. Komunikacijo s publiko izžareva samo skozi moč glasbe v najširšem pomenu, vse drugo ostaja v distanci. Kako velika drugačnost v primerjavi z virtuozi z druge strani zemeljske oble! Vendar nam z glasbo pove prav vse, zapomnljivo in nepozabno.«

Tone Žuraj: Vznemirljivi Vadim Repin, Večer, 19. 2. 2001, o koncertu 14. 2. 2001: Orkester Slovenske filharmonije, dirigent Marko Letonja, Vadim Repin, violina


»Orkester je delo izvedel z muzikalnim poletom, ki je spominjal na njegov novoletni koncert. Izvajalski žar v tej enourni in za vsak korpus nadvse naporni skladbi ni pojenjal do konca. Ta fizična in umetniška kondicija orkestra sta zagotovo tudi rezultat pogostejšega nastopanja na odprti sceni doma in v tujini, ob sodelovanju odličnih dirigentov, ki so znali izkoristiti skrite potenciale vsakega glasbenika v orkestru. V tem smislu Maribor pravzaprav ne ve prav dobro kaj ima. Odlični dirigent Kiril Petrenko in orkester sta v celotni skladbi izžarevala impulzivo zvočno življenje, ki ni popuščalo v nobeni orkestralni skupini.«

Tone Žuraj: Z muzikalnim poletom, Večer, 17. 1. 2001, o koncertu 12. 1. 2001: Orkester Mariborske filharmonije, dirigent Kiril Petrenko, Stanko Arnold, trobenta, Anton Grčar, trobenta, Boštjan Lipovšek, rog, Stanko Vavh, pozavna, Darko Rošker, tuba


»Pri koncertih te zvrsti se prepuščamo užitkom, ki so manj duhovni in bolj hedonistični, in tokrat smo se prepustili užitkom artizma najvišje vrste. Izvedba je bila živa, presenetljiva, igriva in spontana – 'they had fun'.«

Triangulo – trio sijajnih instrumentalistov, Večer, 13. 12. 1999, o koncertu 8. 12. 1999: Triangulo: Paquito D'Rivera, klarinet, Gustavo Tavares, violončelo, Pablo Zinger, klavir


»Maestro Hubad si je za svoj poslovilni nastop izbral Simfonični orkester Mariborske filharmonije in njeno občinstvo, ker je le-to vedno znalo ceniti mojstrov prispevek k razvoju in obogatitvi glasbenega življenja Slovenije in širše.«

Zeqirja Ballata: Dostojanstveno odložena taktirka, Večer, 21. 4. 1994, o koncertu 15. 4. 1994: Simfonični orkester Mariborske filharmonije, dirigent Samo Hubad, Igor Ozim, violina


»Program je nudil umetnici dovolj možnosti, da pokaže svoje dobro znane umetniške vrline, kot so: mojstrsko dovršena tehnika, muzikalno prefinjena interpretacija, dinamični razponi, ki segajo od ognjevitega fortissima do najnežnejšega pianissima, čudovit plemeniti ton v dramatskih delih bogat odločen, v liričnih pa mehko poetičen. Vse to je doseženo dovršeno mirno, brez kakršnih koli zunanjih učinkov. Skratka lepše in boljše izvedbe si ne moremo predstavljati.«

Mira Mracsek: Nedopovedljivo lepo, Večer, 19. 10. 1988, o koncertu 17. 10. 1988: Dubravka Tomšič-Srebotnjak, klavir


»Približno 180 cm visok možak krepke postave, srednjih let in lepo negovane brade, je na ponedeljkovem koncertu Državnega simfoničnega orkestra Sovjetske zveze zbujal vsesplošno pozornost številnih obiskovalcev, ki so se zbrali v mariborski unionski dvorani.
Na koncert je prišel namreč v vetrovki, gumijastih škornjih, s pohorskim klobukom in nahrbtnikom. Tega je obesil na kljuko vrat, ob katerih je vztrajno stal več kot dve uri. Glasba mu je bila očitno všeč […] Sicer pa – če prihaja mladina v puloverjih in kavbojkah, zakaj navsezadnje ne bi smeli v dvorano tisti, ki se oblačijo po pohorsko …«

Bogo Skalicky: Možak z nahrbtnikom, Večer, 1982, o koncertu 31. 3. 1982: Državni simfonični orkester Sovjetske zveze, dirigent Vladimir Verbickij, Grigorij Žislin, violina


»Toda to, kar smo doživeli v soboto zvečer v Unionski dvorani, prekaša vse, kar smo doslej slišali te zvrsti. Igral je namreč 18 članski Komorni orkester Velikega teatra (Boljšoj teater) iz SZ.
V čem je bila nenadkriljivost tega enkratnega umetniškega telesa? Sestavljajo ga sami mladi godalci, od katerih je vsak zase vsestransko dovršen umetnik, vsak daje pri nastopu vse od sebe, kar je pa vse samo pogoj za njihov uspeh. Mladi dirigent Jurij Semjonov je s paličico ali brez nje naravnost čaral: brez znanjega blišča je s čudovito prepričujočimi gibi rok čvrsto vodil orkester v smislu svoje poglobljene interpretacije, občinstvo pa je poslušalo kot hipnotizirano.«

Občinstvo – kot hipnotizirano, Večer, 26. 1. 1992, o koncertu 23. 1. 1982: Komorni orkester Boljšoj teatra, dirigent Jurij Simonov


»Zavedajoč se svojega talenta in uspehov v svetovnih glasbenih metropolah, je Ivo deloval nekako hladno, skrivnostno kot sfinga, da ne rečemo – izgubljeno. Odsotnega pogleda in upočasnjenih kretenj, toda brž ko je sedel za klavir, je eksplodiral z neslutenim temperamentom. Njegova glasba je nedvomno nekaj posebnega in »konzervativci« so bili vsaj delno šokirani, toda več o tem naj po mariborskem koncertu povedo strokovnjaki.«

Ivo kot sfinga, Večer, 1. 7. 1981 / koncert 28. 6. 1981: Ivo Pogorelić, klavir


»Med take največje dosežke in med najglobja, neizbrisna umetniška doživetja na mariborskem odru nedvomno sodi tudi koncert simfoničnega orkestra Radia Stuttgart, ki ga vodi dirigent Sergiu Celibidache […].
Težko je izraziti z besedo, v čem je bil ta koncert tako čudovit in nepozaben. Dejstvo, da so vsi člani orkestra – od prvega do zadnjega – dovršeni mojstri na svojem instrumentu, je samo pogoj za dosego take umetniške kvalitete, več pomeni, da so prav vsi igrali nenavadno intenzivno in z veseljem do muziciranja, še več pa je to, da so bili vsi zliti v eno samo umetniško telo do nedosegljivih meja in odtenkov. Tu se začenja izredna vloga dirigenta Celibidacheja, ki sodi gotovo med današnje vrhunske svetovne dirigente. Z nedopovedljivo magično, sugestivno silo je ves večer tesno povezoval trikotnik: skladatelj – izvajalec – poslušalec, pri čemer sta njegova tehnična dovršenost in popolno obvladanje partiture spet samo pogoj, brez katerega ne gre, pomembna je predvsem bila dirigentova umetniška potenca, s katero je skupno z orkestrom ustvarjal umetnine ter jih na svojstven način posredoval očaranemu občinstvu. Vsakemu delu, vsakemu skladatelju, ki so bili na sporedu, sta vdihnila dirigent in orkester tisto najboljše, kar je v njegovem umetniškem opusu […].
Kdor je imel srečo, da je bil med poslušalci tega nepozabnega večera, je lahko najbolj pristno dojel globoko resnico, da glasba ne pozna meja, da seže v taki izvedbi – vsakomur najgloblje v srce ter da zmore povezati ljudi med seboj v najbolj plemenitem smislu.«

Izredno doživetje, Večer, 23. 3. 1976, o koncertu 17. 3. 1976: Simfonični orkester Radia Stuttgart, dirigent Sergiu Celibidache


»To umetniško združenje nas s svojimi nastopi ni še nikoli razočaralo, saj ga sestavljajo sami izvrstni inštrumentalisti, ki se dobro zavedajo zahtevnosti svojih umetniških nalog, kaže pa, da je imel Collegium musicum letos pri izbiri sporeda posebno srečno roko. […] Sijajno, ne samo virtuozno, sta jo poustvarila violinista Igor Ozim in Primož Novšak, ki sta bila do popolnosti izenačena in uigrana.  […]
Povsem polna dvorana hvaležnega občinstva je z burnim aplavziranjem dokazala svoje zadovoljstvo.«

Sijajen Collegium musicum, Večer, 11. 10. 1974, o koncertu 3. 10. 1974: Collegium musicum


»Gostovanje simfoničnega orkestra Leningrajske filharmonije, tega umetniškega ansambla, ki sodi že dolgo prav v najožji vrh svetovnih orkestrov, je za vsako mesto, ne samo za Maribor, izredno pomemben umetniški dogodek. Tako bo ostal koncert v unionski dvorani […] vsem obiskovalcem, ki so jo do zadnjega kotička napolnili, še dolgo v nepozabnem spominu.
Terja pa Prokofjev velik in dovršen orkester. Ustreznejšega interpreta, kot je Leningrajska filharmonija, si za Prokofjeva res ne moremo želeti. Tako smo to simfonijo doživeli v vsej njeni veličini.
Koncert je dirigiral doslej še malo znani Neme Jarvi (Neeme Järvi, op. ur.) Težko je natanko ugotoviti, kakšna je vloga dirigenta pri orkestru takih kvalitet, kot je Leningrajska filharmonija, saj lahko vidni znaki, kot so npr. virtuoznost gibov, impresivnost osebe ipd. le površinski in nebistveni. Za Jarvija lahko rečemo le, da kakšne posebne pozornosti ni vzbujal, da pa je svojo osnovno nalogo izvrstno opravil.«

Blesteča interpretacija Prokofjeva, Večer, 10. 10. 1973, o koncertu 2. 10. 1973: Leningrajska filharmonija, dirigent Neeme Järvi, Viktorija Postnikova, klavir


»Najzvestejši poslušalci pa so bili priča tudi največjemu poustvarjalnemu dometu, ki je sploh možen v tej najžlahtnejši veji komorne muzike. Godalni kvartet Gewandhaus […] je tako vigrano, zvočno tako plemenito telo, da si boljšega težko zamislimo. […] Vsako od teh del je bilo podano zvočno in interpretacijsko mojstrsko. […]
Kazinska dvorana, takšna kot je, pa nam nikakor ne dela časti. Od vsepovsod vleče … Za garderobo nikakor ni poskrbljeno, kar pa je edina sreča, kajti navdušenje nad muziko ne greje preveč in človek mora po polurnem poslušanju seči po plašču. Tako se res ne čudim, da ostane večina ljudi doma na toplem in uživa kakršnekoli neumnosti ob televizorju.«

Aleksander Lajovic: Najvišja raven, Večer, 21. 11. 1962, o koncertu 19. 11. 1962: Godalni kvartet Gewandhaus


»So umetniška doživetja, ki so za vsakogar neizbrisana in se ob njih venomer oplajamo. To je tisto veliko, kar je našemu vsakdanjemu življenju tako nujno dopolnilo in tisto, v čemer je plemenita naloga prave umetnosti: bogatiti človeka!
Tako doživetje je bil koncert dveh velikih umetnikov: tenorista Petra Pearsa in pianista ter skladatelja Benjamina Brittna v Mariboru (22. novembra). Ta duo, ki s svojim podajanjem prekaša idealne predstave v glasbenih umetninah, je segel vsem poslušalcem, ki so do skrajnih kotičkov napolnili Kazinsko dvorano, v najgloblje kotičke srca in jih z nevidnimi, toda čvrstimi nitmi povezal s seboj v nedeljivo enoto.
V čem je skrivnost te moči? Predvsem v preprosti, pošteni in genialni neposrednosti, ki je vedno znak velike umetnosti. Ta osvaja brez nasilja in ruši vse pregrade z mehko nežnostjo, čemur se ni mogoče upirati in kar osrečuje.
In pogoji za to? Tako Pears kot Britten obvladata: ta svoje grlo, oni roke, do vseh potankosti in ustvarjata to, kar hočeta. Vse je dovršeno: pri Pearsu na primer dih in z njim v zvezi fraziranje, nastavek, dikcija, vokalizacija, izenačenost tona v veh legah in v vseh dinamičnih odtenkih, skratka vse, čemur pravimo pevska tehnika. Isto, samo na področju klavirske tehnike, velja za Brittna: z najrazličnejšimi niansami je mojstrsko podpiral pevca in sam gradil ter bil več kot idealen spremljevalec.
Najgloblje medsebojno razumevanje obeh umetnikov je plod dolgoletne vigranosti, izredna pa je tudi njuna muzikalna kultura. Nikjer ničesar niti za drobceno spoznanje preveč ali premalo, vse je tako dognano, da je lahko samo tako in nič drugače, kot sta umetnika izvedla.«

Vlado Golob: Visoka pesem velike umetnosti, Večer, 26. 11. 1955, o koncertu 22. 11. 1955: Peter Pears, tenor, Benjamin Britten, klavir


»Sinoči je v Kazinski dvorani nastopila 10-letna pianistka Dubravka Tomšič iz Ljubljane. Na svojem klavirskem večeru je izvajala dela J. S. Bacha, L. van Beethovna in Fr. Chopina. Na željo občinstva je dodala še en Bachov Preludij, Talčevičevo Kolo in lastno skladbo Zopet sije sonce.
Prvič v letošnji koncertni sezoni so Mariborčani do zadnjega kotička napolnili Kazinsko dvorano in našo najmlajšo koncertantko nagradili z dolgotrajnim ploskanjem in cvetjem.«

Lep uspeh mlade pianistke Dubravke Tomšič, Vestnik. 2. 2. 1951, o koncertu 1. 2. 1951: Dubravka Tomšič, klavir


»Že več dni so Mariborčani nestrpno pričakovali Tržaško filharmonijo in na vsakem koraku si slišal, kako so se ljudje pogovarjali o prihodu dragih gostov. […] Ko je prispel prvi avtobus, je kar završelo po trgu in z burnim vzklikanjem so ljudje pozdravili Tržačane. Navdušenja in vzklikanja ni hotelo biti konec.«

Sprejem Tržaške filharmonije v Mariboru se je razvil v manifestacijo za priključitev Trsta k FLRJ, Vestnik, 22. 3. 1946, o koncertu 18. 3. 1946: Tržaška filharmonija, dirigent Jakov Cipci, Giusto Capponi, viola)

Prijava na e-novice

Strinjam se z obdelavo podatkov za namene pošiljanja e-novic

 

Pokrovitelji