Sodni stolp tudi letos nudi zavetje ustvarjalcem in poslušalcem, ki stavijo na nekoliko zahtevnejšo glasbeno govorico. Dobesedno. Z izjemnimi besedili, s katerimi avtorji ob običajnih ljubezensko obarvanih motivih, ki po pravilu najdejo pot v notna črtovja, posegajo tudi po manj običajnih, manj prijetnih temah. Tistih, ob katerih pogosto raje pogledamo stran.
Družbenokritična nota pa nikakor ne pomeni, da nas čakajo disonance in mračni toni. Nasprotno! Prav mojstrsko sozvočje kritičnega in poetičnega je to, kar te avtorje povzdiguje nad gladino mejnstrimovskega, njihove stvaritve pa pospremi v sfere globljega, večplastnega užitka.
Če vam dušo pobožajo skladbe Boba Dylana, Laure Marling in Leonarda Cohena, če ljubite poezijo s podpisi Edne St. Vincent Millay, Emily Dickinson in Rainerja Marie Rilkeja, ob tem pa se zdrznete tudi ob aktualnih družbenih dogajanjih, še posebej teh, ki zadevajo položaj žensk, potem ne smete manjkati na koncertu zasedbe 3:rma. Kantavtorski projekt kitaristke Urške Supej in vokalistke Maše But gradi mostove med glasbo in poezijo in suvereno plava tako v jazzovskih kot v pop in folk vodah. Album a well-paved road, katerega skladbam bomo prisluhnili, je zgodba o življenjski poti, ki je bila nekaterim podarjena, drugi pa si jo morajo šele tlakovati. V njej se bodo prepoznali vsi, ki niso rojeni s srebrno žlico, običajni ljudje z manj priložnostmi. Glasba, ki slavi življenja neprivilegiranih.
Uglasbena poezija je iztočnica tudi za ustvarjanje Jureta Ivanušiča, ki se v Sodni stolp vrača z zasedbo Nordunk – prav tisto, s katero je pred več kot dvajsetimi leti prvič stopil na oder kot šansonjer. Tedaj je s projektom Bil sem ti blizu jasno začrtal svojo glasbeno pot, ki ne skriva občudovanja velikanov, kot sta Jacques Brel in Leo Ferré. Tudi tokrat bomo lahko prisluhnili Juretovim odličnim avtorskim priredbam nekaterih njunih večnic, ob tem pa nas bo zdramila nova, ostrejša nota, ki njegovo današnjo glasbeno govorico približuje rocku. Kot pritiče izvrstnemu igralcu, ne bo šlo brez dramskega naboja, ki Ivanušičeve koncertne nastope, začinjene s trpko ironijo in brezkompromisno satiro, potiska v domeno gledališkega, celo filmskega. Čaka nas omnibus kratkih zgodb, ki kot posnetki polaroidne kamere ponujajo hipne, nepotvorjene podobe življenja v vsej njegovi lepoti – idilični, romantični, vsakdanji, kruti, kaotični, absurdni … Kot bi povzel Woody Allen: »Življenje je polno bede, osamljenosti in trpljenja. In vse to se mnogo prehitro konča.«
Zato na polno užijmo, kar lepega nudi. Še posebej, če nam je to (kot v Sodnem stolpu) ponujeno na pladnju.
