Glasba
Vsi koncertiOrkestrski cikelKomorni cikelJazz v Narodnem domuKoncerti za izvenKoncerti v parku
Gledališče
Vse predstavePredstave za izvenAbonma Komedija in izvenProdukcije
Za mlade
Vse predstaveMladinski cikelOtroški abonma KekecKulturni dnevnikPredstave za šoleVilinsko mesto
Ostalo
Narodni dom MariborVetrinjski dvorDvorana UnionVilinsko mesto
Festivali
Festival LentFestival MariborVilinsko mesto
Vstopnice
Informacije
VstopniceNoviceArhivNarodni dom MariborProstori

Gidon Kremer - Moralni kompas glasbenega sveta

S koncertom enega največjih violinistov vseh časov, Gidona Kremerja, se zaključuje jubilejno leto Narodnega doma Maribor in pričenja eden najbogatejših Orkestrskih ciklov Koncertne poslovalnice Narodnega doma Maribor.

Gidon Kremer in Kremerata Baltica
1. koncert Orkestrskega cikla
20. november 2022, 19.30
Dvorana Union, Maribor


Gidon Kremer - Moralni kompas glasbenega sveta

Gidon Kremer je ena najbolj vznemirljivih glasbenih osebnosti današnjega časa. Unikum sodobnega glasbenega univerzuma. Prislovična puhlica o volku samotarju se v njegovem primeru izkaže za primerno, pa čeprav je odpor do nalepk, površinskosti in cenenosti (tako v glasbi kot v industriji zvezdništva, ki jo obkroža) ena njegovih glavnih osebnostnih in umetniških potez.

Njegovo javno zavračanje zvezdništva in senzacionalizma izvira iz odpora do elit, tistih v občinstvu in tistih na odru, in atmosfere popačenih vrednot, ki jo po njegovem mnenju ustvarjajo. Odmevna in pomenljiva je bila njegova košarica enemu najprestižnejših in najbogatejših festivalov na svetu, švicarskemu Verbierju. Ko je festivalsko vodstvo njegov odstop javnosti skušalo pojasniti s piarovskim spinom o zdravstvenih razlogih, je v prid resnici in iskrenim odnosom, na katere stavi tako osebno kot pri umetniških sodelovanjih, objavil sicer zasebno pismo direktorju festivala, v katerem pojasnjuje svoje razloge za odstop: »Vprašati se moram, kaj neki počnem na tem vrhovnem srečanju 'imen' – starih in novih slavnežev. Potem, ko sem vse življenje služil glasbi, skladateljem in repertoarju – tako klasičnemu kot tistemu, za katerega sem se desetletja boril, da bi bil slišan – čutim, da moram sprejeti to odločitev. Preprosto ne želim več biti del zabav zaradi zabav. Ne želim se pretvarjati, zato se moram umakniti od teh ognjemetov.« Da se počuti kot outsider, je še zapisal. »To ni več moj čas. Z veseljem ga prepuščam tistim, ki vanj verjamejo, bodisi izvajalcem ali občinstvu te nove vrste izvajalcev, ki posedujejo neverjetno sposobnost ugajanja množicam, a so pogosto prazni in umetniško izgubljeni v nenehnem pehanju za javnim priznanjem.«  

Tako se ne gre čuditi, da je umetnikov nedavni jubilej – dopolnil je petinsedemdeset let – minil brez fanfar in medijskega pompa. Niti danes malone obveznih javnih čestitk bolj ali manj znanih glasbenih kolegov na družbenih omrežjih ni bilo. (Pustimo ob strani vprašanje, ali jih objavljajo zavoljo slavljenca ali všečkov.) Pomenljivo, če vemo, da govorimo o svetovno uveljavljenem glasbeniku, ki na največjih svetovnih odrih, kamor so ga že kot najstnika izstrelile zmage na vseh najprestižnejših tekmovanjih mladih glasbenikov (od slovitega tekmovanja kraljice Elizabete do mednarodnih tekmovanj Čajkovskega in Paganinija), nastopa že pet desetletij. Ki se lahko pohvali s sodelovanji z velikani najrazličnejših estetskih nazorov (igral je tako s Herbertom von Karajanom kot z Leonardom Bernsteinom, s Claudiom Abbadom in z Nikolausom Harnoncourtom, z Martho Argerich in Mišem Majskim ter Berlinskimi in Dunajskimi filharmoniki), neverjetno širokim repertoarjem ter impresivno diskografijo, ki obsega več kot 120 albumov, ozaljšanih z najpomembnejšimi priznanji in nagradami. Vse to ob dejstvu, da je ves čas svojega delovanja pred karierne ambicije postavljal glasbo samo in se izkazal kot izjemni podpornik živečih skladateljev, posebno vzhodnoevropskih. Mirno lahko zapišemo, da je zanj ali pod njegovim pokroviteljstvom nastalo več novih vrhunskih del za violino kot za kogarkoli drugega.

Plavanje proti toku kot posledica pogumnega sledenja strogemu moralnemu kompasu zaznamuje njegovo umetniško pot od študijskih časov dalje. V Moskvi, kjer je bil učenec Davida Ojstraha, se je v nasprotju z usmeritvami aparatčikov spoprijateljil z disidentom Alfredom Schnittkejem in izvajal njegovo glasbo, kjer in kadar je le mogel. Občudovanja vredna načelnost in pogum ga zaznamujeta tudi danes. Tako se je kot eden redkih umetnikov njegovega ranga jasno izrekel o trenutni politični situaciji, ki se ga kot Latvijca še toliko bolj dotakne. »Tragično je, če moč izkoriščaš za umor,« je dejal v nedavnem intervjuju za angleški The Critic, na vprašanja, ki kar kličejo po puhlicah o umetnosti in glasbi kot rešiteljici sveta, pa stvarno pribil: »Glasba ne bo rešila sveta, lahko pa ublaži bolečino vseh, ki trpijo.«

Kljub pogumu, da na glas pove, kar mnogi kolegi (preračunljivo?) zamolčijo, mu uspeva ostati v senci medijskih reflektorjev. Tudi pri svojem ustvarjanju beži od njih. Tako je leta 1981 zasnoval svoj festival, pravzaprav neke vrste antifestival – nepretenciozno druženje umetnikov, ki se v neformalni, sproščeni intimni atmosferi predajajo skupnemu ustvarjanju in koncertiranju. Festival Lochenhaus (po treh desetletjih vodenja je za svojega naslednika izbral pri nas zelo priljubljenega in cenjenega violončelista Nicolasa Altstaedta, sodelavca Festivala Maribor) je po zaslugi izjemnih programov in vrhunskih sodelujočih umetnikov v zgolj nekaj letih zaslovel po vsem svetu. A seveda nikoli ni krenil po ustaljeni festivalski poti k čim večjemu številu obiskovalcev, pokroviteljev in zaslužkov. Obveljal je za meko poznavalcev in najzahtevnejših ljubiteljev klasične glasbe, ki namesto na bleščavost prisegajo na poglobljenost ter pogum za umetniška iskanja onkraj uveljavljenega.

Na isti skupni imenovalec lahko postavimo Kremerjev življenjski projekt, komorni orkester Kremerata Baltica. Zasnoval ga je leta 1997, da bi glasbenikom iz baltskih držav pomagal do boljše življenjske in umetniške perspektive. Danes – s petindvajsetimi leti in več kot tisoč koncerti v petdesetih državah – velja Kremerata Baltica za enega najkvalitetnejših izvajalskih korpusov na svetu. Navdušenje kritikov in nagrade, med katerimi so vse najprestižnejše (grammy, echo klassik in gramophone), potrjujejo, da je bila ustanoviteljeva odločitev, da naredi korak dlje, pravilna. Sporedi koncertov tega sestava so vselej drzni in izvirni, presegajo okvire standardnega repertoarja in ponujajo mnoga nova ali manj znana dela. Gidon Kremer in Cremerata Baltica sta zaslužna za popularizacijo glasbe Arva Pärta, Gije Kančelija, Pēterisa Vasksa in Mieczysława Weinberga. Tudi priljubljena Desjatnikova priredba Piazzollovih Štirih letnih časov v Buenos Airesu, ki jo bomo slišali na koncertu orkestrskega cikla 20. novembra v Dvorani Union, je nastala po naročilu Gidona Kremerja. Ne le sporedi, tudi izvedbe Kremerate Baltice so v popolnem sozvočju z umetniškim kredom velikega umetnika: preizprašujejo vsako noto, vsako interpretacijo, vsako odločitev, temeljijo na poznavanju tradicije in hkrati utripajo s svežino, izvirnostjo in živahnostjo.

Volk samotar je torej, hočeš nočeš, tudi po zaslugi Kremerate Baltice v središču zanimanja občinstva in kritikov. Tovrstna pozornost Gidona Kremerja ne moti. Projekti, kakršen je njegov orkester, mu namreč dovoljujejo, da ostaja vseskozi povsem osredotočen edinole na glasbo. In natanko to je tisto, kar kot umetnik vseskozi išče in si želi. Vsaj tako je razbrati iz Kremerjevega odziva na zapis kritika, ki se je iz njegovega slovesa distanciranega samotarja ponorčeval z besedami, da je Gidon Kremer »tako zelo out, da je že in«. Kremer je izjavo pospremil z zadovoljstvom: »To je edino, kar me zanima. Delati le tiste projekte, kjer si lahko iskreno in z vsem srcem čisto noter. V glasbi.«

 

Maja Pirš

Prijava na e-novice

 

Pokrovitelji

Komedija

Čudež

Tina Gorenjak, Primož Vrhovec, Jaša Jamnik
7. 12., 20.00, Narodni dom