Že sam začetek je bil zelo odmeven: odprtje Folkarta 1992, kot napovednika nove mariborske kulturne ustanove, je bilo istočasno prvo praznovanje Dneva slovenske državnosti v našem mestu: slavnostni govor je imel minister Jelko Kacin, obraz in glas osamosvojitvene vojne in tisto leto tudi kandidat na predsedniških volitvah, če ste pozabili. Predsednica mestne skupščine Maribor Magdalena Tovornik se je ob tem zaljubila v folkloro in s svojo prodornostjo kmalu postala pomembna oseba CIOFFA® (Svetovne nevladne organizacije folklornih festivalov in ljudskih umetnosti), kar za našo zgodbo ni nepomembno. Denarni zavodi so razumeli, da morajo kaj prispevati tudi za krepitev zaupanja svojih komitentov in so podprli prireditve. Skratka: nad Narodnim domom Maribor je zasijala srečna zvezda! To lahko rečemo kljub temu, da je moral za pozornost kulturne javnosti trdo tekmovati s Pandurjevim teatrom, Carmino Slovenico, prebujeno Jurgčevo Opero in obnovljeno Mariborsko filharmonijo, Lačnim Franzem, Dragom Jančarjem, NK Mariborom in drugimi, ki so navduševali Mariborčanke in Mariborčane v sicer neveseli realnosti devetdesetih.

Za nekaj trenutkov se vrnimo še malce dlje nazaj v zgodovino te hiše, ko je pred sto desetimi leti v njej svoj edini dan v Mariboru preživel Ivan Cankar. V začetku številčno »rodoljubno družbo« je nagovoril z ostrimi besedami o neupravičeno čaščenih uglednežih, in ko je bil proti večeru vse glasnejši in še bolj kritičen, so se rodoljubi kar razkropili in zvečer so ga na vlak za Celovec spremljali le še trije zavzeti dijaki: Janko Glazer, Drago Marčinko in Maks Kovačič. Ponovilo se je, kar je zapisal Slovenski narod ob prvem srečanju mariborske inteligence s »Pohujšanjem v dolini Šentflorjanski« prav v tej dvorani leta 1908: »Tam kje v kakšnem kotu se je še pred leti dal slaviti kot bog ve kakšen narodnjak, sedaj pa se skriva od Narodnega doma«. Za kulturni razvoj mesta je zelo važno vprašanje, kje se krešejo kritične misli o družbi in se oblikuje zeitgeist Maribora? Hipotetično vprašanje: kam bi danes zavil Cankar, da bi predstavil svoje svetovljanske poglede na kulturo? V katerega od dvajsetih nacionalnih in mestnih kulturnih zavodov? Pa saj nam je – že lep čas »nevidni« – Marcel o Cankarju vse razložil: »Ni bil kot drugi tedanji literati, ki so v primerjavi z njim izgledali kot popevkarji. Slovenci so se ga upravičeno bali – nikoli niso vedeli, kaj jih čaka«.

Do svoje prezgodnje smrti je v tej hiši delala kritična poznavalka mariborske kulture Aleksandra Kostić, ki je v knjižici »Mariborske široko zaprte oči« zapisala tudi tole: »Sicer pa je Narodni dom Maribor z dolgoletnim direktorjem Vladimirjem Rukavino med najmočnejšimi kulturnimi institucijami v mestu.« Je to zapisala le iz hvaležnosti, ker je Gogo odprl vrata te spomeniške zgradbe za Kibline popolnoma nove oblike ustvarjalnosti, ko je drugi še niso ne razumeli niti sprejemali, ali je imela globlje razloge? Kaj je pravzaprav javni zavod Narodni dom Maribor? Ko smo ga pred tremi desetletji ustanavljali, smo se bolj ali manj šalili, da bo tudi Maribor dobil svoj Cankarjev dom, ampak iz mnogih razlogov to ni mogel biti koncept Narodnega doma Maribor, pač pa je slednjega treba razumeti v kontekstu kulturnega razvoja Maribora. Mestna oblast odgovarja za zadovoljevanje kulturnih potreb svojih občanov in za ta namen neposredno, ali posredno, upravlja s kulturno infrastrukturo in finančnimi viri mesta, skladno z dolgoročnim programom kulture. Na njem temelji kulturna politika mesta in v njej bi moral imeti Narodni dom Maribor posebno vlogo kot instrument njenega izvajanja. Takega sistema v resnici ni, je pa značilno, da se dogaja spontano, in ko nastopijo »krizne razmere«, je Narodni dom Maribor vedno točka zbiranja kulturnih organizacij in njegov direktor Rukavina praviloma nastopi pred javnostjo kot zagovornik skupnega kulturnega interesa. Torej izvorni koncept deluje, čeprav ni formaliziran. Na to je merila Sandra.

Ne da bi razpolagal z zadostnimi materialnimi možnostmi in pooblastili, se Narodni dom Maribor aktivno odziva na potrebe in zamisli ustvarjalnih posameznikov in skupin ter je podporno okolje raznovrstnih in kakovostnih kulturnih dogodkov tudi takrat, ko ni napisan v njihovi »špici«. Njegovi sodelavci znajo »brati« pisan spekter kulturnih potreb ljudi, ker niso uradniki, ampak kulturni animatorji z bogato izkušnjo. Ob tem se zavedajo, da je Maribor drugo slovensko kulturno središče, katerega vplivni radius je veliko, veliko širši od mestnih meja. Nacionalna kulturna politika tega pri financiranju ni nikoli upoštevala, čeprav ji je to nalagala zakonodaja, po drugi strani pa so se v mestu pojavljale pripombe, da kulturne potrebe zunaj mestnih meja nišo naša skrb. V teritorialno-upravni razdelitvi države Maribor res še nikoli, pa lahko pogledamo sto in več let nazaj, ni bil tako »neznaten«, kot je sedaj, zato pa so tukaj kulturne, znanstveno-izobraževalne, zdravstvene, športne, pa tudi prometne, varnostne, oskrbne, sodne in druge funkcije in strukture, zaradi katerih je prepoznavno in upoštevano središče na evropskem zemljevidu. To daje realno težo mestu ne glede na formalni status in mu zagotavlja dolgoročno perspektivo, k čemur opazno prispeva tudi Narodni dom Maribor s svojimi programi.

V Narodnem domu Maribor je pričakovano nastala tudi zamisel Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, kar so zmogli, ker so tudi sami ustvarili mnoge kulturne vrednosti in dosežke, pomembne pri tehtanju primernosti mesta, da mednarodni javnosti razkaže svojo kulturo kot umetniško produkcijo in kot način življenja. Zasnova je bila za EU prepričljiva, pri njeni izvedbi pa Narodnemu domu Maribor ni bila več dodeljena vodilna vloga. Ne pride mi na misel, da bi kvaril proslavo s pogrevanjem polemike o uspehih in neuspehih evropske predstavitve Maribora, brez njene omembe pa tudi ne gre, če je bil EPK 2012 daleč največji in najdražji kulturni dogodek v treh desetletjih, o katerih govorimo. Po desetih letih še zmeraj ni povsem jasno, kaj nam je tisto celoletno kultiviranje obrodilo: spoznanje in izkušnjo, da je prihodnost Maribora v povratni zanki odprtosti in mladosti. Ali v obrnjenem smislu: staranje mesta in ozkogledost politike sta pot v pogubo. Mladi ljudje zapuščajo mesto, ki ne zmore sprejeti novosti in različnosti. Brez mladih ljudi pa ni mogoče slediti razvoju. Ohranjanje znamke EPK pomeni, da vse razvojne politike mesta, predvsem pa kulturna, sledijo tema dvema kriterijema. In spet se moramo vrniti k odločilnemu vprašanju, do kod seže današnji Maribor? Do koder peljejo vsakodnevne poti vseh tistih, ki jim naše mesto zagotavlja kakovost življenja: kulturo, zdravje, znanje, oskrbo, zaposlitev, zabavo. Dvesto, dvesto petdeset, tristo tisoč na Maribor vezanih ljudi? Med njimi so mladi in inovativni, ki jih Maribor mora pritegniti nase, če kaj razmišlja o svoji bodočnosti.

Ni mi treba ponavljati ugotovitev, številk in slik o tem, kaj je prispeval Narodni dom Maribor h krepitvi privlačne moči Maribora, ker boste to videli v filmu in prebrali v knjigi. Želim vam le izostriti optiko urbanega pogleda, da se pomen mesta tehta po koncentraciji energije in optimizma, indikator pa je število novih idej. Ni več prosta izbira, ampak nuja, da se je treba opreti na digitalno kompetenco, ker mesta niso več le fizična srečevališča, ampak vse bolj virtualna vozlišča. To omenjam, ker bi si rad ob koncu zamislil naslednjih 30 let Narodnega doma Maribor in ugotavljam, da je to neločljivo povezano z ambicijami o jutrišnjem Mariboru. Drugi kulturni zavodi nimajo tako močne popkovine z mestom: muzeji, gledališča, knjižnice, galerije, arhivi so bili in bodo še naprej, morda malce bolje ali (nebodigatreba) malce slabše podprti. Koncept Narodnega doma Maribor pa je plod »novega Maribora«, znanilec in nosilec preobrata, ko je mesto že slutilo implozijo in sesutje.

Ne govorimo o 125-letnici hiše Narodnega doma, ampak o 30-letnici živega organizma, Gogove ekipe, ki jo vsa ta leta preveva poslanstvo in prvinsko navdušenje za ustvarjanje priložnosti plemenitega druženja Mariborčank in Mariborčanov s kulturo in med seboj. Nihče ne vodi knjigovodstva dragocenega socialnega kapitala našega mesta, vemo pa, da je Narodni dom Maribor njegova banka, kjer si ga izposojamo. Ga bomo tudi pošteno vrnili? 

mag. Franci Pivec