Glasba
Vsi koncertiOrkestrski cikelKomorni cikelJazz v Narodnem domuKoncerti za izvenKoncerti v parku
Gledališče
Vse predstaveAbonma Komedija in izvenPredstave za izvenProdukcije
Za mlade
Cikel za mladeOtroški abonma KekecKulturni dnevnikPredstave za šoleVse predstave
Ostalo
Narodni dom MariborVetrinjski dvorDvorana Union
Festivali
Festival LentFestival MariborVilinsko mesto
Informacije
VstopniceNoviceNarodni dom MariborArhivProstori

Zgodovina Narodnega doma

Na Slovenskem so začeli po zgledu Čehov postavljati narodne domove v drugi polovici 19. stoletja. V njih naj bi se odvijalo gospodarsko, politično in kulturno življenje vse bolj ovedenih Slovencev. Prvega so pozidali v Novem mestu 1885; sledili so jim 1896 v Ljubljani (danes je v stavbi Narodna galerija), 1897 v Celju, 1898 v Mariboru, 1904 v Trstu (tega so italijanski fašisti 1920. leta požgali), pa še ponekod v manjših krajih.

V Mariboru in na Štajerskem so zgodaj spoznali, da je mogoče razvoj Slovencev pospešiti s skrbnim gospodarjenjem, ki mora biti tesno povezano z zdravim denarništvom. V ta namen so zasnovali posojilnico, a je v Gradcu na državnem namestništvu niso dovolili. Nekaj let kasneje so jim jo odobrili, takrat pa so se Slovenci politično razklali, tako da je niso priklicali v življenje. 

Miniti je moralo desetletje, da so se združili v slogi in 1882. leta v Mariboru ustanovili Slovensko politično društvo. Hkrati so ustanovili Posojilnico za Maribor in okolico. Njen namen je bil obvarovati Slovence, zlasti kmete, pred nemškimi denarnimi zavodi. Posojilnica je bila potrjena na zadružni podlagi, članom pa je nameravala dajati posojila po nizki obrestni meri, s čimer naj bi pomagala utrjevati slovenstvo na Štajerskem. Predsednik Posojilnice je postal odvetnik dr. Jernej Glančnik, ki je bil tedaj tudi predsednik Slovanske čitalnice, osrednjega slovenskega kulturnega društva v Mariboru. Z izjemno delavnostjo je širil vpliv posojilnice po podeželju. Tam so se ustanavljale manjše posojilnice, ki jim je bila mariborska osrednja ustanova. Ta je denarno podpirala slovenske kulturne ustanove, šole, narodnobrambna društva, podeljevala štipendije slovenskim dijakom in visokošolcem.

Takšen razcvet gospodarskega in kulturnega delovanja je terjal, da se zanj poišče tudi primerno bivališče. 1890. leta je občni zbor Posojilnice sklenil, da bo v Mariboru pozidal Narodni dom, v katerem bo imela svoj sedež, zavetje v njem pa bodo dobile tudi različne slovenske organizacije, saj se je Slovanska čitalnica, osrednja med njimi, morala skoraj štiri desetletja potikati kot podnajemnica po bornih mariborskih krčmah in gostiščih. Posojilnica je kupila stavbno zemljišče na križišču Nagýeve in Kopališke ulice (kjer danes stoji), za izdelavo načrtov pa je za nasvet zaprosila češko društvo arhitektov v Pragi. Svetovalo ji je arhitekta Jana Vejrycha, ki je načrte tudi izdelal. 

Med zadružniki Posojilnice pa ni bilo enotnega mnenja ne o lokaciji Narodnega doma ne o nujnosti, da se ga pozida. Za že izbrano, današnjo lokacijo so se nato vendarle dogovorili. Večja pa so bila nasprotja med zadružniki, ali je sploh smotrno graditi tako veliko in razkošno stavbo. Dosti je bilo tistih, ki so bili za to, da naj denar za gradnjo raje namenijo slovenskim kmetom po deželi, da bi se gospodarsko okrepili proti nemškemu pritisku. 1897. leta so na občnem zboru s tesno večino zmagali zagovorniki gradnje. Ta je bila ocenjena na zavidljivih 114.000 goldinarjev. Dom so začeli zidati in ga do konca naslednjega, 1898. leta spravili pod streho.

V začetku naslednjega leta so ga opremili, tako da so posojilničarji v njej prvič zborovali 26. februarja 1899.

Mogočna dvonadstropna stavba je bila po besedah narodnih nasprotnikov »grad, ki se dviguje v sredini nemške trdnjave«. Uradno ljudsko štetje leta 1900 je namreč ugotovilo glede na občevalni jezik v Mariboru 19.293 Nemcev in le 4.062 Slovencev. Toda mesto je bilo naravno središče širokega slovenskega zaledja, v katerem so se vse bolj množile slovenske organizacije in ustanove. Narodni dom jim je postal moderno in primerno bivališče. Vanj so se poleg Posojilnice vselili Slovanska čitalnica ter Bralno in pevsko društvo Maribor, Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko z muzejem in zasnutkom zgodovinskega arhiva. V sklopu Slovanske čitalnice je bila ustanovljena Ljudska knjižnica, prva slovenska javna knjižnica v Mariboru. Pridružila so se jim še nova društva, med njimi Sokol, ki so nastajala znotraj slovenskega narodnega gibanja.

Posebna vrednota nove stavbe je bila bogata dvorana z gledališkim odrom. V njej je bilo mogoče imeti zborovanja, predavanja, družabna srečanja in plese. V dvorani je bilo 344 sedežev v parterju in na balkonu ter 300 stojišč. Posebna pridobitev je bil oder, na katerem je bilo mogoče zaigrati tudi dramska dela v več dejanjih, kar poprej na zložljivih odrih po krčmah ni bilo mogoče. 

Gledališka dejavnost se je v novih prostorih izredno razmahnila, še zlasti po ustanovitvi Dramatičnega društva leta 1909, ki je na moč povzdignilo raven gledaliških uprizoritev. Občinstva je bilo vse več, tudi iz širše okolice. Na posameznih predstavah se je natrlo celo do tisoč gledalcev. Slovenci so se z Narodnim domom na mah poravnali z mariborskimi Nemci, ki so svoje politično, družabno in kulturno delovanje že skoraj pred pol stoletja povezali v gledališki in kazinski stavbi v središču mesta. Zdaj so se začutili ogrožene v pravicah gospodarjev, zato so poskušali na vse mogoče načine naškoditi slovenskemu osrednjemu kulturnemu hramu. Ta pa se je vsebinsko krepil in vse bolj pritegoval nase Slovence iz Podravja. 

Po izbruhu prve svetovne vojne so dejavnosti v Narodnem domu opešale, saj so morali mnogi možje, ki so jih izvajali, na vojsko, v stavbo pa se je naselilo vojaštvo. A proti koncu vojne, po akciji za majniško deklaracijo, s katero so Slovenci izrazili voljo, živeti v drugačni državi, je v Narodnem domu zaplalo novo življenje. V njem se je 26. septembra 1918 osnoval Narodni svet za Štajersko, ki se je pripravljal, da prevzame v svoje roke oblast iz avstrijskih rok.

V Narodnem domu so potekale pod vodstvom majorja Rudolfa Maistra priprave na vojaški prevzem oblasti v Mariboru in na Štajerskem. 1. novembra 1918 je Narodni svet v Narodnem domu povišal Rudolfa Maistra v generala in mu naložil, naj ubrani mesto in Slovensko Štajersko za novo državo. General Maister je v dobrih treh tednih ustvaril slovensko vojsko več tisoč mož, z njo očistil mesto nasprotne nemške zelene garde in zavaroval narodnostno mejo od Radgone do Velikovca. Mariborska Posojilnica je z dvema milijonoma kron finančno omogočila delovanje slovenske vojske. 

Po nastanku Države Srbov, Hrvatov in Slovencev se je vloga Narodnega doma v Mariboru spremenila. Gledališke dejavnosti so se prenesle v podržavljeno gledališko stavbo, ki je imela vendarle tehnično bolje opremljen oder, kazinska pa je odprla svoja vrata mnogim dejavnostim, ki so se prej odvijale v Narodnem domu. V njej sta se ustalili nova Študijska knjižnica in Ljudska univerza. V Narodnem domu so bili še naprej poslovni prostori Posojilnice. Ljudska knjižnica se je morala umakniti v pritličje, kjer je kot takrat najboljša splošna knjižnica dajala prav »velemestni vtis«. Slovanska čitalnica je odtlej (od 1927. leta) svoje delovanje omejila samo nanjo. V stavbi so na tesnem domovali Sokol-Matica, mariborska sokolska župa in sokolska kreditna zadruga. Poleg njih so imeli svoje prostore še Jugoslovansko-češkoslovaška liga, Jadranska straža, Narodna odbrana, Slovensko žensko društvo in Dramatično društvo. V zahodnem delu stavbe je bil sedež liberalno usmerjene Zveze kulturnih društev, v prvem nadstropju pa so delovali dijaško društvo Napredek ter akademski društvi Triglav in Jadran.

V Narodnem domu je 1922 začelo delovati Lutkovno gledališče Mariborskega Sokola, ki so mu dali zagon lutkarji Češkega kluba.

Oder v veliki dvorani je 1931. leta Posojilnica dala predelati tako, da je bil primeren samo še za manjše uprizoritve in nastope, na račun odra pa so v drugem nadstropju povečali malo dvorano. Tik pred drugo svetovno vojno je začelo delovati v Narodnem domu Gledališče mladega rodu, ki je imelo tudi gledališče ročnih lutk.

Ko so Maribor zasedli okupatorji, so z odlokom urada pooblaščenca državnega komisariata za utrjevanje nemštva Narodni dom že 7. maja 1941 zaplenili, nato pa predali v uporabo deželi Štajerski. Po naročilu iz leta 1942 je dobilo lastninske pravice do stavbe mesto Maribor. Med okupacijo so v njej delovale različne službe Štajerske domovinske zveze; med drugim so vanjo dovažali zaplenjene slovenske knjižnice iz zasedene Štajerske. Ko je bila med bombardiranjem zadeta, so bile uničene mnoge med njimi, mnogo pa jih je šlo v izgubo takoj po vojni, ko so se skozi porušeno stavbo valile množice beguncev, ujetnikov in vojakov.

Po koncu druge svetovne vojne je stavbo Narodnega doma prevzela vojska, jo popravila in jo spremenila v Dom Jugoslovanske armade. Pravni položaj stavbe so uredili v nejasnih okoliščinah z odločitvijo izrednega občnega zbora Posojilnice v Mariboru 22. septembra 1946, da mu jo podari (v zameno za druge stavbe). V vhodni veži so novi lastniki namestili spominsko ploščo z zavajajočim napisom v srbohrvaščini, da so stavbo podarili vojski »mariborski meščani«.

Ko so 1993. leta v vhodni veži Narodnega doma sneli ploščo s srbohrvaškim napisom, so ugotovili, da ga je Jugoslovanska vojska vklesala na njeno hrbtno stran. Na sprednji pa je ohranjeno slovensko besedilo iz časa, ko so Narodni dom odprli. V ploščo so vklesana imena tistih mož, ki so ga pomagali postaviti. Pozdravljajo nas vsakič, ko vstopamo vanj, v prerojenega.

Ko se je Jugoslovanska narodna armada 1991. leta umikala iz Slovenije, je mariborski Narodni dom predala Teritorialni obrambi, nakar je prešel v pristojnost Ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Od njega ga je dobila v upravljanje mariborska občina. Ustanovila je javni zavod Kulturno-prireditveni center Narodni dom Maribor z različno programsko usmeritvijo. 

Dvorana Union

Prešernova ulica 3, Maribor

Možnosti najema

Naslov naključnega dogodka

18.05.2015

Ogled galerije

Prijava na e-novice

 

Pokrovitelji

Pisana pustna nedelja v Narodnem domu

Otroško pustno rajanje z Romano

11. februar ob 11.00 in 15.00

Pust je čas norčij, veselja, dobre volje in pustnih krofov.