Glasba
Vsi koncertiOrkestrski cikelKomorni cikelJazz v Narodnem domuKoncerti za izvenKoncerti v parku
Gledališče
Vse predstavePredstave za izvenAbonma Komedija in izvenProdukcije
Za mlade
Vse predstaveMladinski cikelOtroški abonma KekecKulturni dnevnikPredstave za šoleVilinsko mesto
Ostalo
Narodni dom MariborVetrinjski dvorDvorana Union
Festivali
Festival LentFestival MariborVilinsko mesto
Awwwditorij
Informacije
Prestavljene in odpovedane prireditveVstopniceNoviceArhivNarodni dom MariborProstori

Koncertnih 75

Awwwditorij: Komorni cikel, prenos koncerta v živo

Dvorana Union, Maribor
Čet 18 MAR 20:00
Aww
Aww
Awwwditorij in Izven

Cena vstopnice: Vstopnine ni


Ogled koncerta je brezplačen.


Spored:
Ludwig van Beethoven (1770–1827): Klavirski trio v B-duru, op. 11, »Gassenhauer« 
I.  Allegro con brio
II.  Adagio
III. Tema con variazioni

***
Johannes Brahms (1833–1897): Klavirski trio št. 1 v H-duru, op. 8 (1889)
I.  Allegro con brio — Tranquillo — In tempo ma sempre sostenuto
II. Scherzo: Allegro molto — Meno allegro — Tempo primo
III. Adagio
IV. Finale: Allegro

Prav na ta dan, 18. marca 2021, praznuje Koncertna poslovalnica svoj 75. rojstni dan.

Prava priložnost za majhno slavje z našim zvestim občinstvom in izjemnimi glasbeniki.

Naša mala proslava častitljivih 75 let delovanja Koncertne poslovalnice Maribor se je zaradi aktualnih okoliščin morala preseliti v virtualno okolje, a to še ne pomeni, da ne bomo praznovali skupaj. Kot eden bomo, kot vsakič, ko se skupaj prepustimo čaru živega muziciranja in smo v mislih združeni ob spremljanju neizčrpnih tonskih iger izjemne glasbe. Kajti prav to je srčika duha, ki je skozi 75 let Koncertne poslovalnice povezoval izjemne nastopajoče glasbenike s poslušalci; in temu se nam ni treba odpovedati.

Bodimo ponovno skupaj. Pred svojimi zasloni doma, z glasbo v mislih in v srcu. Počastimo spomin na vse lepo, kar smo skupaj preživeli in veselimo se novih koncertnih doživetij.

Nastopila bo nova zasedba nam sicer že dobro znanih in vedno zelo dobrodošlih glasbenikov. Violinista Janeza Podleska poznamo kot dolgoletnega koncertnega mojstra Orkestra Slovenske filharmonije in Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije. Zdaj, na vrhuncu svojih ustvarjalni moči, deluje predvsem kot predan violinski pedagog in komorni glasbenik.

Karmen Pečar Koritnik smo v Mariboru spremljali že od njenih prvih velikih uspehov. S svojim strelovitim vzponom je zelo zgodaj dosegla vse, po čemer lahko solist hrepeni. Zdaj se osredotočeno posveča odmerjenemu koncertiranju, svoje navdušenje za violončelo pa prenaša na mlade in na širšo javnost kot pedagoginja kot tudi preko festivala Cellofest v Ljubljani, ki ga umetniško vodi.

Poti obeh slovenskih glasbenikov so se prepletle z uglednim srbskim pianistom Aleksandrom Serdarjem, ki je ob razvejani mednarodni karieri svoj nov poklicni fokus našel prav v Sloveniji.

Raznolikosti se lahko ustvarjalno dopolnjujejo in prav to si lahko obetamo od treh različnih temperamentov, ki bodo svoje moči vpeli v skupno razumevanje in posredovanje glasbe. Trio bo svoje sožitje uglasil ob izboru reprezentativnih mojstrovin za klavirski trio, izrazno raznoliki glasbi, ki tudi poslušalcem obeta intenzivno koncertno doživetje in nova odkritja v navidezno dobro znanem.


Komentar k programu

Ludwiga van Beethovna pogosto razumemo kot »prelomnega« skladatelja, ki je stal nekje na sredi med klasicizmom in romantiko: nadaljeval je glasbeni izraz, ki ga je podedoval od velikih vzornikov Mozarta in Haydna, vendar pa ga je stopnjeval do te mere, da je pogosto razvil povsem samosvoje forme in dosegel do takrat še nesluteno stopnjo izrazne poglobljenosti. Prav na takšni matrici klasicistične odvisnosti in želje po samostojnosti je potrebno motriti Beethovnov prvi opus – niz treh klavirskih triev. Klavirski trio je bil namreč eden izmed tistih podedovanih glasbenih žanrov, v katerih Haydn in Mozart še nista našla popolnega formalnega vzorca, kot je to veljalo za godalni kvartet, simfonijo ali klavirsko sonato. Beethoven je torej že s svojim debitantskim opusom želel biti pionirski raziskovalec, »prelomni« skladatelj. Kljub temu pa se Beethoven na svetovljanskem Dunaju, kamor se je leta 1792 preselil iz Bonna, da bi lahko unovčil svoje talente, sprva ni uveljavil kot skladatelj, temveč kot pianist in navdahnjen improvizator. To je bil namreč še čas pianističnih in improvizacijskih dvobojev, ki so se odvijali v salonih premožnejše aristokracije ali meščanstva. Eden izmed takih dvobojev je vzniknil tudi na prvi izvedbi Beethovnovega Klavirskega tria op. 11, ki ji je prisostvoval pomemben pianist tistega časa Daniel Steibelt. Osem dni kasneje sta se glasbenika srečala pri grofu Ferdinandu Riesu in Steibelt je svojo improvizacijo osrediščil okoli viže, na podlagi katere je Beethoven oblikoval finale svojega tria (šlo je za znan tercet za tri base »Pria ch’io l’impegno« iz opere Gusar Josepha Weigla, ki se je, podobno kot Beethoven, svoje kompozicijske obrti učil pri Haydnu, Albrechtsbergerju in Salieriju). Besni Beethoven je pograbil part za violončelo iz Steibeltovega kvinteta in ga obrnil na glavo, nato pa je eno izmed tem pričel maličiti z improvizacijo iz samih pizzicatov. Glasbenika sta tako postala smrtna sovražnika. Prav Weiglova tema je Beethovnovemu triu dala ime – »Trio Gassenhauer« ali »Ulični trio«. Namreč, sprva je Beethoven za klarinetista Josefa Bähra napisal samo variacije na to arijo, šele kasneje pa je stavek postal finale cikličnega dela. Podobno pa je bila prva verzija zamišljena za kombinacijo klavirja, klarineta in violončela, šele kasneje pa je skladatelj part za v tistem času modno pihalo priredil tudi za violino.

Trio op. 11 se bistveno razlikuje od treh triev iz opusa 1. Zdi se, kot da je Beethoven zaigral na lažje strune, kar kaže že konstrukcija s tremi, namesto štirimi stavki, kot je to veljalo za bolj »poglobljene« kvartete, prve trie in seveda simfonije. Nekaj te lahkotnosti je prepoznala tudi sočasna kritika, ki je delo označila kot »enostavno« in »bolj melodično«, toda izrazito konservativni kritik revije Allgemeine musikalische Zeitung je imel prav nasprotno trio za »težek«, Beethovnovo pisanje pa je   označil za »nenaravno«. V resnici je delo netipično za Beethovna, saj bi ga bilo mogoče opisati s pridevki, kot so nežno, lirično, igrivo, lahkotno. Prvi stavek prinaša klasično sonatno obliko, pri čemer pa skladatelj do druge, lirične teme, potuje na harmonsko precej nenavaden način. Osrednji Adagio je mesto resne zbranosti, v katerem si glavno temo podajata violončelo in klarinet/violina. Tematski material je prevzet iz drugega stavka Klavirske sonate op. 49/2, ki je bila napisana že leta 1796, a nato objavljena šele devet let kasneje, svoje mesto pa je viža našla tudi v skladateljevem Septetu op. 20. Končni variacijski finale je Beethoven želel po sporu s Steibeltom in tudi z založnikom Carlom Artario zamenjati – kljub navidezni lahkotnosti tematskega materiala pa se Beethoven izkaže kot mojster karakternih variacij, ki nas peljejo preko raznolikih ovir in tekstur do končnega šaljivega zaključka.

Klavirski trio št. 1 v H-duru op. 8 Johannesa Brahmsa je zaznamovan s številnimi paradoksalnimi napetostnimi dvojicami. Tako se pričenja v žarečem H-duru in zaključuje v tragičnem h-molu; v skladbi skladatelj sopostavlja odseke, za katere je značilna bogata toplina, in mesta, napolnjena z vihravostjo in obupom; konec koncev pa gre za eno skladateljevih najzgodnejših in hkrati tudi zadnjih del. Brahms je pričel ustvarjati trio leta 1853, ko mu je bilo komaj dvajset let in sicer prav v času, ko ga je slavni violinist Joseph Joachim seznanil z družino Schumann – skladateljem Robertom in njegovo ženo, pianistko Claro. Brahmsovo srečanje z obema Schumannoma na njunem domu v Düsseldorfu se je za Brahmsa izkazalo kot prelomno. Schumannova sta ga sprejela z nenavadno naklonjenostjo in radodarnostjo; povabila sta ga, naj ostane z njima nekaj tednov, v katerih so sklenili tesne prijateljske vezi, ki so jih povezovale vse življenje. Schumann je Brahmsu namenil izjemno hvalo v časniku in ga seznanil z vodjo glasbene založbe Breitkopf & Härtel, s čimer so se mu odprla vrata uspešne skladateljske kariere. Toda že februarja naslednje leto, ko je še komponiral trio, je Brahms iz Düsseldorfa prejel pretresljivo novico o Schumannovem poskusu samomora in takoj pohitel, da bi potolažil prijateljsko družino. Zdi se, da so morda prav te zunanje izkušnje narekovale značilne dvojnosti tria, njegov obrat od sončnega H-dura k viharnemu h-molu ob zaključku.

Proti koncu življenja je Brahms zamenjal svojega založnika. Fritz Simrock je kupil pravice za vsa Brahmsova dela, ki jih je ta poprej izdal pri založbi Breitkopf & Härtel, da bi lahko pripravil novo izdajo zbranih del. Ob tem je Simrock Brahmsu ponudil možnost, da popravi katero izmed svojih zgodnejših del. Brahms, perfekcionist, kakršen je bil (sežgal je kar dvajset zgodnjih godalnih kvartetov, s prvo simfonijo pa se je obiral vse do svojih štiridesetih let), se je odločil, da bo popravil svoj, takrat 35 let stari Trio op. 8. Prijatelju je sicer pisal, da staremu delu »ni nadel lasulje«, temveč mu je samo »nekoliko uredil in počesal lase«, toda v resnici je delo skrajšal kar za eno tretjino, pri čemer je bistveno spremenil osrednje dele drugega, tretjega in četrtega stavka, medtem ko je več ali manj nespremenjen ostal le Scherzo.

Prvi stavek se pričenja kot sonata za violončelo, saj melodija v violončelu prevladuje kar 23 taktov, preden se mu pridruži še violina. Drugi stavek, Scherzo, je s svojo lahkotnostjo in gibljivostjo podoben Mendelssohnu, polifona obdelava materiala izdaja skladateljsko mojstrstvo, hkrati pa tekstura večkrat grobo eksplodira, kar kaže tudi Beethovnove zglede. Kontrastni trio predstavi lirično temo, ki se s svojo spevnostjo oddaljuje od klasicistične »štirioglatosti« in prinaša celo nekaj okusa po plesni eleganci valčka. V počasnem tretjem stavku, oblikovanem kot tridelna pesem, se slovesna koralna glasba preveša v skrivnostno meditativno teksturo, za katero se zdi, da le deloma odkriva skladateljeva skrita sporočila. Finale pa zaznamuje boj med upanjem in obupom. Osrednja tema se zdi madžarsko pobarvana, kar je najbrž deloma razumeti kot poklon Joachimu, katerega korenine so bile madžarske, deloma pa kot skladateljevo lastno fascinacijo nad glasbo budimpeških kavarn. Tih, razrvan molovski začetek pa kmalu eksplodira v durovske pasaže, ki jih napolnjuje prešerno veselje. Nekaj miru napolnjuje izpeljavo sonatne forme, ki pa ne more zakriti napetosti – trio se kmalu zaplete nazaj v vznemirjeno zaskrbljenost in se zaključi v viharnih izbruhih h-mola.

Gregor Pompe


Janez Podlesek

Janez Podlesek je priznan slovenski violinist in pedagog. Diplomiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Primoža Novšaka, kjer je končal tudi podiplomski študij – specializacijo. Dolgih 15 let je bil koncertni mojster Orkestra Slovenske filharmonije in Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije. Od leta 2018 je redno zaposlen kot docent na ljubljanski Akademiji za glasbo.
V času študija je na državnih in mednarodnih tekmovanjih prejel več nagrad. Za študijske dosežke je leta 1999 prejel Škerjančevo nagrado, ki jo Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana podeljuje svojim najuspešnejšim dijakom, ter Prešernovi nagradi Akademije za glasbo za solistično izvedbo Mozartovega Koncerta v A-duru z Orkestrom Slovenske filharmonije (2001) in Trojnega koncerta Ludwiga van Beethovna s simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani (2003).
Za seboj ima veliko recitalov in komornih koncertov. Redno deluje v godalnem kvartetu Dissonance in triu Clavimerata, s katerima je posnel več zgoščenk (I. Stravinski: Zgodba o vojaku, Um a zero, Po slovensko, Dissonance).
Zelo pomemben del njegovega glasbenega življenja je tudi Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, s katerim že več kot desetletje sodeluje na festivalih in koncertih doma in v tujini (Sozvočje svetov, Festival Maribor, Festival Slowind, Festival Lent, Ohridsko leto, Dubrovačke ljetne igre). Kot njegov član je leta 2006 prejel Bettetovo listino.
Igral je z vrsto priznanih slovenskih in tujih glasbenikov, kot so Dmitry Sitkovecky, Sreten Krstić, Aleksander Rudin, Richard Galliano, Richard Tognetti, Satu Vänskä, Arvid Engegård, Bernarda Bobro, Vlatko Stefanovski, Nika Gorič, Mirjam Kalin, Matej Šarc in drugi.
Kot solist se predvsem posveča izvedbam del priznanih slovenskih skladateljev. Med najbolj odmevnimi je bila izvedba skladbe Inventiones Ferales Uroša Kreka v abonmaju Slovenske filharmonije leta 2009 in krstna izvedba skladbe Into the shades Nine Šenk z Orkestrom Slovenske filharmonije na zaključnem koncertu Svetovnih glasbenih dnevov 2015 v Cankarjevem domu. S svojim matičnim orkestrom je leta 2014 posnel zgoščenko z deli W. A. Mozarta, U. Kreka in N. Šenk.
Veseli in navdihuje ga predvsem pedagoško delo. Uspešno poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet ter Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer vodi Komorni godalni orkester in poučuje violino ter komorno glasbo. Leta 2012 je pridobil naziv docenta za področje violine in leto kasneje za izjemne pedagoške in raziskovalne dosežke prejel svečano listino Univerze v Ljubljani. Sodeluje v  ambicioznem projektu Emars, v okviru katerega ima redne poletne šole in mojstrske tečaje za violino.


Karmen Pečar Koritnik

Karmen Pečar Koritnik se je rodila v Ljubljani in se začela učiti igranja na violončelo pri petih letih. Leta 2003 je maturirala na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor in hkrati že diplomirala na Akademiji za glasbo Univerze v Zagrebu, kjer je leta 2005 v razredu prof. Valterja Dešpalja tudi magistrirala. Dodatno se je izpopolnjevala pri prof. Reinhardu Latzku na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju.
Pozornost glasbene javnosti je vzbudila, ko je kot trinajstletna deklica debitirala z Orkestrom Slovenske filharmonije ter z njim izvedla Elgarjev Koncert za violončelo in orkester. Leta 2001 je Karmen zmagala na prestižnem čelističnem tekmovanju dr. Luisa Sigalla v Čilu (Vina del Mar). Na Evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov v Berlinu je leta 2002 osvojila 3. nagrado in leta 2004 še 2. nagrado na mednarodnem tekmovanju Antonia Janigra v Zagrebu.
Kot solistka je že nastopila s številnimi domačimi in tujimi orkestri (Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenija, Simfonični orkester SNG Maribor, Berlinski radijski orkester, Filharmonični orkester iz Santiaga, Zagrebški solisti, Spirit of Europe, Zagrebška filharmonija, Varaždinski komorni orkester, zasedba Cellomania) pod taktirko znanih dirigentov, kot so Marek Janowski, Martin Sieghart, Uroš Lajovic, Marko Letonja, En Shao, Vjekoslav Šutej, Israel Yinon, Sian Edwards, Johannes Wildner, Pavle Dešpalj, Alain Francis in David del Pino Klinge. Sodelovala je s priznanimi umetniki, kot so Boris Pergamenščikov, Miša Majski, Giovanni Sollima, Gottlieb Wallisch, Melina Mandozzi, Dmitri Ferstman, Božo Paradžik, Monika Leskovar, Latica Honda-Rosenberg, Rudolf Leopold in drugi. Doslej je nastopila že v Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Franciji, Italiji, na Češkem, v Rusiji, Grčiji in Južni Ameriki.
Leta 2006 je pri založbi ZKP RTV Slovenija izšla njena prva samostojna zgoščenka z Dvořákovim in Šostakovičevim koncertom za violončelo in orkester. Od takrat je sodelovala pri snemanju številnih zgoščenk (Nejc Kuhar – skladatelj, Marko Hatlak: Glasbena daritev, Duo Marko Hatlak & Karmen Pečar Koritnik, avtorska zgoščenka skladatelja Črta Voglarja Sojarja in avtorska zgoščenka skladatelja Janeza Matičiča). Marca 2015 je pri založbi ZKP RTV Slovenija izšla njena druga samostojna zgoščenka, ki jo je posnela skupaj z uglednim avstrijskim pianistom Gottliebom Wallischem (Poulenc, Beethoven, Lipovšek).
Več let je bila zaposlena na Akademiji za glasbo Univerze v Zagrebu kot asistentka prof. Valterja Dešpalja. Trenutno je profesorica violončela na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, poučuje pa tudi na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Že vrsto let med poletjem vodi mojstrske tečaje v okviru Festivala Bled in Glasbenega poletja na gradu Podsreda. Je umetniška vodja festivala Cellofest Ljubljana.


Aleksandar Serdar

Pianist Aleksandar Serdar je prejemnik številnih nagrad na prestižnih mednarodnih klavirskih tekmovanjih, kot so Monza, Carlo Zecchi in Vercelli v Italiji, Palm Beach in Cincinnati v ZDA ter tekmovanje Arthurja Rubinsteina v Tel Avivu. Rodil se je v Beogradu in diplomo opravil na Akademiji umetnosti v Novem Sadu. Mojstrski študij je nadaljeval na Konservatoriju za glasbo Peabody v Baltimoru pod mentorstvom Leona Fleisherja. Zatem je izpopolnjevanje nadaljeval v razredu Sergia Perticarolija na Akademiji svete Cecilije v Rimu.
Nastopa po vsej Evropi; po Italiji, Franciji (Muzej Orsay Pariz, avditorij v pariškem Louvru, Gledališče Châtelet, v Nici, Lyonu, Orleonu, Marseillu, Toulousu in na festivalih La Roque d’Antheron, Sully sur Loire, St. Riquier, Piano Jacobin ter na Radiu Francija – Montpelier), Švici (Tonhalle Zürich), Luksemburgu, Nemčiji (München, Nürnberg, festival Schleswig Holstein), Portugalski (Festival Folles Journeaus v Lizboni), Romuniji, Bolgariji, Srbiji, Sloveniji (Cankarjev dom Ljubljana, dvorana Union v Mariboru), Hrvaški (Zagreb, Dubrovniški festival) in Rusiji (na festivalu v Sankt Peterburgu in Moskvi). Poleg tega je koncertiral v ZDA v dvorani Averyja Fisherja, v centru Lincoln v New Yorku, v Cincinnatiju, Clevelandu in Washingtonu DC, nastopal pa je tudi že v Braziliji, Peruju, Maroku, Libanonu (Festival Bustani, Bejrut), na Tajskem, Japonskem, v Kanadi in Izraelu. Aleksandar Serdar je kot solist nastopal z orkestri dresdenske, münchenske, bremenske, slovenske, sofijske, beograjske, zagrebške, atenske in sanktpeterburške filharmonije, pa tudi filharmonije iz San Joseja in Cincinnatija, kot tudi z nacionalnimi orkestri iz Lilla, Toulousa, s simfoničnim orkestrom iz Vancouvra ter komornima orkestroma iz Izraela in Svete Cecilije iz Rima, pod dirigentskim vodstvom Marcella Viottija, Ericha Kunzela, Emila Tabakova, Mendija Rodana, Jean-Claudea Casadesusa, Milana Natcheva in Jeansuka Kahidzeja.
Zgoščenka, ki jo je leta 1998 izdal za EMI Classics, je bila odlično sprejeta tako med poslušalci kot pri medijih. Njegova druga (dvojna) zgoščenka je bila leta 2004 izdana v Luksemburgu. Pred kratkim je za srbsko diskografsko hišo PGP posnel in izdal zgoščenko z baročnim repertoarjem.

Aleksandar Serdar je profesor klavirja na Akademiji umetnosti v Beogradu in na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, poučuje pa tudi v Glasbeni šoli Frana Koruna Koželjskega v Velenju.

Nakup vstopnic
Deli s prijatelji

Janez Podlesek, violina
Karmen Pečar Koritnik, violončelo
Aleksandar Serdar, klavir

Priporočamo

Prijava na e-novice

 

Pokrovitelji

Zapiramo vrata, a ostajamo z vami.

Ne boste pa ostali sami. Z vami se bomo družili na naših socialnih omrežjih, kjer bo vrvelo od dobre glasbe in dobre volje.

Ekipa Narodnega doma Maribor