Bilo je leto, kakršnega še ni bilo. Pa smo imeli trideset lepih, obilnih, jubilejnih let. Smo, ne? O, ja. Ohoho! Ampak letošnje leto? 2022? Ponujamo ga v petih jubilejnih ugotovitvah.
Devetindvajset let se je kakopak zvrstilo, da se je naposled le zgodilo še veliko trideseto. In ko je naposled prišel okrogli jubilej, so odšle vse omejitve. Koooončno! Po dveh pandemskih letih? Kot da bi nam bilo usojeno! Še več: to je bila nagrada. Zaslužena!
Tako Narodnemu domu Maribor, ki je letos ob izjemni sezoni Koncertne poslovalnice dočakal dokumentarni film Za vsakega nekaj (režiser Bojan Labović) in monografijo Mesto, dom, vrata. Narodni dom Maribor – 30 let (urednica Karolina Babič), kot Festivalu Lent, ki je letos, mimogrede, v glavnem festivalskem devetdnevnem delu minil brez ene same kaplje dežja. Nagrada za vztrajnost, pogum, odprtost, ki smo ga pokazali, ko se je zdelo, da nič več ne bo, kot je bilo. Pa je. Spet. Juhu!
Ko je najbolj štelo, smo spet bili ... Nenavadni. »Navadni res nismo bili. Ne mesto ne mi,« je ob jubileju zapisal in povedal Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma Maribor. Zatorej, kaj vse je bilo jubilejno leto? Bolje se je vprašati: kaj vse ni bilo? Imeli smo najdaljši Festival Lent. Sploh. Tako dolg, da je bil Lent po Lentu po Lentu. Dočakali smo dokumentarni film, v katerem se začuti tisti pristni duh kreativnega nemira. Dobili smo zajetno, pregledno, mogočno monografijo. Več kot štirideset avtorjev! Dobili smo koncert, kakršen je bil novembra Kremerata Baltica, ko je bil Maribor s še bolj krepkimi črkami označen na evropskem zemljevidu klasične glasbe.
In še: dočakali smo dvigalo! Ja, v Narodnem domu! Z željo in pozivi, da bi Maribor dobil še več. Za vse. Ker si to ne le zasluži, temveč to čuti in živi.
In kaj je bilo pet ključnih ugotovitev jubilejnega 2022. leta?
1. Tridesetka? Tridesetka! »Duplo!«
Ko je jubilej, naj bo jubilej za vse! In to dvojno! Ja, praznovali smo dvojno. Najbolj izstopajoče? Saj se ve. In naj se ve. Še in še. Trideseti Festival Lent. Začeli smo leta 1993. Kako? Uh. Z velikim entuziazmom, kakor velja nasploh za Narodni dom Maribor, kot je spomnil tudi Rukavina. Sicer pa ... Saj smo začetke razkazali na razstavi Iz sivega v barve. Da smo se ob pisanih presežkih še v črno-belem spomnili, kje, kako, kdaj, zakaj smo vse skupaj začeli.
O, Vlado Kreslin je še imel lase. Na Jurčkovem odru, ki se sploh še tako ni imenoval. Zdaj pa ima že 48 lentovskih nastopov in v letošnjem je nasploh pokazal, kako zelo je tradicija lahko res tradicija prav pri nas. V trideseti izvedbi smo se skupaj, v živo, na glas, pisano spomnili, kje smo bili in to na način, da smo doživeli toliko novega. Ker ... Za to gre. Za vse vas in nas. Za mesto. Za nostalgijo in evforijo. Zato je bil trideseti Festival Lent tudi poklon. Srečal je sebe in se popeljal – na Lent.
2. Najdaljše doslej, kako pa? Do septembra!
Trideseti Festival Lent niti ni mogel biti drugačen kot – najdaljši doslej. Začeli smo spektakularno in prej: že z Operno nočjo 27. maja, ko je vreme na Glavnem trgu ob potrpežljivem občestvu še upalo tekmovati z nami. Potem pa ni več sledilo, o, ne! Še zlasti, ko smo se razplesali z 31. Odprto plesno sceno. Od 24. junija pa do 19. septembra je šlo pa zares zares! Ha! Začel se je, kot se razume, na petek. Vseboval je vse, kar že poznamo: razposajena Živa dvorišča, na Glavnem trgu fenomenalno radovednost Festivala uličnega gledališča Ana Desetnica, prodorne projekcije Mednarodnega festivala dokumentarnega filma Dokudoc in seveda že 34. Mednarodni CIOFF® folklorni festival Folkart. In potem je imel največ petkov in sobot doslej. Najprej uvodnih, glavnih, festivalskih devet dni. Zatem pa takoj še Lent po Lentu. Prvič. Nemudoma v začetku julija, ko smo Pisali leto 2022 s Happy Ol'McWeasel in Elvis Jackson ter glasno pojedli »bobne sveta« s Perpetuum Jazzile. Ampak če smo Trg Leona Štuklja že lani premierno zlentali po Festivalu Lent, smo se prvič preselili avgusta še v Minorite, na Vojašniški trg in Glavni trg. Ter dočakali kačasto mistična Srečanja v času, epopejne Godalne otoke ter nastop Urban & 4, ko je Damir Urban začel sede in kljub načetemu hrbtu končal plešoče, in instantno razprodan, težko pričakovani koncert Manu Chao. In pokazali, ne, združili dojemanje kulture, poletja, lentanja. Festival Lent je postal sinonim, nadpomenka, simbol. Za še več. Za to, kar vse smo, kadar smo.
3. Prilagajajamo se! Skupaj! Na afterjih pa sploh.
Morda res vsi pogrešamo Glavni oder na Dravi. Pa Jurčkov oder. Mogoče ognjemet. In še se najde spominov, nostalgije, čustev. Ampak Festival Lent je tudi v jubilejnem letu pokazal, kako iznajdljiv, premeten, prilagodljiv je. After zabave na Minoritih so v Lacha after jam bili tako uspešni – saj se spomnimo poplesavanja na afriški melos, ne? – da se je Lacha znašla tudi na našem domicilnem Malem odru ob koncu leta. Se spomnite koncertov s turna v boječem letu 2020? No, Duo Atanasovski je prav zaradi pandemije začel ustvarjati v dnevni sobi in na koncu premierno predstavil album prav v naši Dvorani generala Maistra.
Kar je le eden od primerov, kako je Narodni dom Maribor zmogel, ko se je zdelo, da ne bo več šlo. Pa smo imeli prvič festival v avgustu. Pa smo (se) podaljšali Lent po Lentu. In dobili? Jubilejni uspeh! Vaš nasmeh. In kako še kažemo prilagajanje? Ne le, da je bil Tadej Toš prvi, ki je nastopil v času zaprtja. Ne, ne. Srečanja v času so se zgodila v nalivu. Več kot štirideset godalcev se je letos na nesramno deževno avgustovsko soboto sprehodilo čez Glavni trg v Godalnih otokih. Art kamp je kipel od radostne kreativnosti. Koncerti v parku? O, ja, nedelje so bile hit od maja do septembra. Zato: ni meseca brez nas. O, ne.
4. Film + knjiga + razstava = svečana akademija!
Kaj se zgodi, ko gresta Vasko (Atanasovski) in Jure (Ivanušič) na »drink«? In kaj, ko se domenita Muso in Gitica? In ko pride mimo še Peter Pogorevc, človek, ki je bil na Festivalu Lent poldrugo leto? Na vseh, ja, prav vseh festivalskih dneh? Zgodi se Za vsakega nekaj! Film, knjiga, jubilej, svečanost! Svečana akademija je v oktobru pospremila, na(d)gradila in podpisala jubilejno leto dveh tridesetletnic. Narodni dom je bil postavljen leta 1898. Kot zgradba, ki ni mogla slutiti, kakšna prelomnica bo. Niti leta 1991, kot je v monografiji zapisala Magdalena Tovornik, predsednica tedanje mestne skupščine ob spominu na vrnitev Doma JLA mestu Maribor. »Sledilo je zanimivo presenečenje, saj se je po odstranitvi plošče z napisom 'Dom JLA' pojavila plošča z napisom 'Narodni dom' – to, kar je stavba nekoč že bila«. In letos je bila še toliko bolj. In še bo.
5. Široko odprta vrata za vsakogar
Zato ... Če nas je jubilejno leto kaj naučilo, je to, da ima Narodni dom, kot smo zapisali, široko odprta vrata za vsakogar. Tako, kot smo imeli koncerte na turnu, pa živo glasbo, pa sto bobnarjev s Sokijem. Tako, kot imamo Koncertno poslovalnico, Festival Maribor, jazz koncerte, komedije, zunanje dogodke.
Doslej smo gostili že več kot 40.000 prireditev in našteli, ja, številka drži, smo večkrat preverili, kar 15 milijonov obiskovalcev. Ampak ob vseh podatkih, ki so impozantni, je bistveno nekaj drugega. Izkušnja. Spomin. Priložnost. Ali kot piše v našem opisu: »Narodni dom Maribor je center ustvarjalnosti, ki omogoča uspešno delovanje in povezovanje društev, zavodov ter samostojnih umetnikov in kulturnih ustvarjalcev. In je široko odprto okno v svet, ki širi obzorja in zagotavlja povezanost našega mesta s svetovnimi kulturnimi prestolnicami, ob tem pa odpira tudi poglede na družbeno stvarnost, pometa s predsodki in gradi široko razgledano, odprto skupnost.«
In prav to smo bili letos. Jubilejno. Če kaj, smo bili skupnost. In bomo še naprej. Če kaj, to. Nenavadni.
Piše: Jaša Lorenčič
